KaktusKaktus

…

You touch me,

I hear the sound of mandolins

You kiss me

With your kiss my life begins

You’re spring to me, all things to me

Don’t you know, you’re life itself!

…

Ena izmed lepših pesmi, ki sta jo napisala Dimitri Tiomkin in Ned Washington. V originalu oziroma prvi, ki jo je posnel je bil Johnny Mathis za film Wild is the Wind iz leta 1957 (note to self:dodaj ta film na seznam za dolpoteg)

Leta 1966 jo je priredila Nina Simone za istoimenski album. (meni najljubša verzija)

In ko je David Bowie nekoč osebno spoznal Nino Simone, katere občudovalec je bil že prej, ga je navdihnila, da še sam posname priredbo za svoj album Station to Station iz leta 1976.

Kasneje so priredbe naredili še Clan of Xymox (1994), Fatal Shore (1997), George Michael (1999), Billy Mackenzie (2001) in verjetno še kdo. No, omembe vrednejša pa je verzija, ki jo je v letu 2000 za svoj album The Covers Record posnela Chan Marshal znana pod umetniškim imenom Cat Power in se je ne bojim postaviti ob bok verziji Nine Simone.

TV on the Radio sicer niso naredili priredbe, so pa uporabili sample od Nine Simone v komadu Say you do. In ker mi je všeč, kar so naredili, ponudim v poslušanje tudi to.

And then the fear holds you by the neck

while you stare at you’re phone

body moves as the heart beats

and you stare at your phone

cold shivers from the back

they spread to the back of the head

like a transformation to something else

you are trapped in a skin of fear

there is no reason to be scared

and yet you are

you are scared shitless…

it’s done.

Now wait. No, don’t wait,

distract yourself,

do something!

I wish I was an idiot, and not know the things I know, not understand, the things I understand, or at least, to understand them differently.

No I don’t really wish I was an Idiot… Ignorance is bliss, but to know and understand, that’s where the change an the courage to change comes from.

Ameriška revija Rolling Stone je Midnight Juggernauts opisala kot David Bowie, če bi njegova berlinska trilogija bila sodelovanje z Kraftwerk in Faust. Faustov ne poznam, Kraftwerk sem bežno že slišala, David Bowie… ja no on pa vem, kdo je (poznam par komadov in videla sem film Labirint). Tko da jim bom verjela na besedo.

In od kar sem odkrila Grooveshark, ga zvesto uporabljam in vsak dan najdem kakšno novo reč. Trenutno sem zgleda da v takem elektronsko nojzi rokovsko jazzovskem razpoloženju in potem tudi temu primerna odkritja. Najnovejše odkritje so že prej omenjeni Midnight Juggernauts. Ne bom jih podrobno opisovala, ker bi itak samo z Wikipedije in Last.fm-a vse prepisala (no še prevedla bi), tko da to je potem čisto vseeno, če si greš sam prebrat na omenjeni strani, če te zanima.

Ja nič, pobrskam še po YouTubu za kakšen video, da ponudim v poslušanje tole moje najnovejše odkritje.

I haz IT!!! omg, omg, omg, omg!!!

Medtem ko bom jest jamrala o praznikih in njihovi brezveznosti priporočam Frogs on acid, da malce omilijo patetičnost sledečega bluzenja ali da te vsaj odvrnejo od nadaljnega branja.

Ne maram praznikov, ki pričakujejo od nas, da si bomo izkazovali medsebojno ljubezen in ostala pozitivna čustva. Ne maram božiča, ne maram valentinovega, ne maram… no sej ta dva sta tko glavna taka praznika. Čeprav… a je valentinovo sploh praznik al je samo en dan, ko je vse srčkasto in si cvetličarji manejo roke, k morjo vsi tipi svojim puncam kupi rožce.

In dejansko morjo nekaj kupit, oziroma ne smejo pridit domov kot vsak drug dan, mora se nekaj zgodit, ker čene bo nekdo užaljen, pa četudi drugače trdi, da ji je vseeno.

Mene je lani dobilo nepripravljeno, letos pa mi je prihranjeno in imam na skrbi samo to, da moram bivši cimri poslat čimveč smsov (neke vrste tradicija).

Ampak po drugi strani pa se bom tisti dan poskušala izognat stiku z zunanjim svetom. K mi res ni treba vedet, da sem sama. Sej ni tko slabo bit sam, sam včasih pa rabiš enga medvedka k te obvaruje pred padanjem iz postelje.

Pa to valentinovo še ni taka reč. Božič je bolj zajeban, k je pa v bistvu ene vrste družinski praznik. Če pomislim, je zame najljubši praznik 1. november. Takrat pridejo vši še živeči sorodniki k nam na britof in potem se oglasijo še pri nas na takem hitrem družinskem srečanju, kjer si na hitro izmenjamo informacije o tem kaj smo počeli čez leto.

Pizda, sam tole je pa čist mimo. Smrt me zbližuje s še živečimi sorodniki. Ker le za 1.november in na pogrebih pridemo vsi skupaj…. (and I cry now, because I’m fucked up).

…I don’t really know, why I cry. I’s it because I lost so many people in my life, or because I make peace with death so quickly, or it has nothing to do with death… perhaps I just don’t want to be reminded of.. I hate Christmas! All it does is remind me, that I don’t really have a family. Not the kind I would like to have (the kind where we all love each other I guess).

Bonobo in Fink:

Ob tem komadu me preplavi hrepenenje. Ne vem po čem, ali pa morda vem, pa si rajši ne priznam, ker je tako bolje za vse.

Kot da ni dost zajebano najdit enga spodobnega videa na youtubu, je pol treba še najdit tajga za katerega še niso ugotovili, da krši avtorske pravice in mu še niso odstranili zvoka.

Pa sploh nisem hotla pisat o tem. Hotla sm rečt, kako se mi zdi fascinantno odkrivat različne verzije istega komada. In tegale sem odkrila prov po golem naklučju. Najprej sem našla Groveshark in ker me je fascinirala njegova genialnost, sem tko ene tri dni samo surfala in srčkala musko. To sem delala tako:

Poiskala en že en znan band oz. izvajalca in potem kliknala na ‘similar‘ in iz seznama podobnih izvajalcev izbrala tistega z zanimivim imenom.

Pa sem nekje vmes kliknala na The Knife. In  med komadi je bil tut heartbeats. Pa mu prisluhnem…

…pa mi nekam tko znano zveni. Pobrskam po arhivu v svoji glavi in kmalu ugotovim, zakaj mi stvar tako znano zveni.

José Gonzalez! On je pa tko ena izjema v mojem glasbenem repertuarju. Ponavadi mi kakšne takšne melodije s kitaro in vokalom niso ne vem kako zelo všeč, ampak njemu jih je ratalo narediti tko, da imam vsake toliko obdobje, ko mi za par dni zapaše njegova glasba.

Edino pravilno je pa tudi, da se ob tej priliki pozanimam, kdo pa je naredil original?

Eh… razočarano ugotovim, da so bili The Knife tisti. To je že drugič (kolikor je meni znano, ker nisem ravno šla preverjat izvirnosti komadov), da se je za kak kul komad od Jose-ja Gonzaleza izkazal za cover. Drugi tak je Teardrop od Massive Attack.

No ampak nič ne de, ker so mi všeč vse omenjene verzije komadov in ker Jose Gonzalez nima kariere (vsaj mislim in upam da ne) tlakovane s priredbami drugih avtorjev, toleriram.

Kakšnih izvajalcev, kot so Leningrad Cowboys ali pa Richard Cheese sem se pa precej hitro naveličala. Sej zabavno, kaj je Cheese naredil iz komada  Chop Suei od Sistem of a Down, ali pa Creep od Radiohead, ali pa iz vseh ostalih komadov, sam sem mnenja, da je škoda talenta za coverje.

Moram narediti kolaž svojih dobrih lastnosti.

Pašto znam skuhat al dente, tko da lohk mal makarončkov gor nalepim… hm, kaj še?

Manny: “Do you think I should wash my beard?“

Bernard:” I think you should, yeah. You should wash your beard, then shave it off, nail it to a Frisbee and fling it over a rainbow.“

Black Books. Ena izmed zabavnejših angleških nadaljevank. Bernard Black (Dylan Moran) prodaja knjige. No teoretično vsaj. Pomaga mu Manny (Bill Bailey), za družbo pa je tu še Fran (Tamsin Grieg).

da so mi ful všeč Klaxons. In sploh ne vem od kod poznam ful njihovih komadov… No pa sej ni važno, glavno, da sem ugotovila, da so mi všeč:)

Pa ne se ustrašit, da bom kakšne romantične nabluzila.. ne, ne. Samo Grooveshark sem odkrila in po dvodnevnem brskanju nekje vmes našla:

Cut Copy

Groveshark je pa drgač ena genialna stran, na kateri lahko poslušaš glasbo in to zastojn. Glasbo lahko tudi gornaložiš. Princip strani je, da lahko vso glasbo poslušaš kjerkoli s povezavo do interneta bodisi na računalniku bodisi na telefonu. Zaenkrat je stvar še brezplačna, seveda pa imaš možnost VIP uporabniškega računa, ki ti v zameno za plačilo ponudi še več možnosti za udobnejše poslušanje glasbe. Na desni strani pa ima ta stran eno pasico v kateri so oglasi in je vedno tam, ne glede na to kako si resajzaš okno brskalnika, znebiš pa se je samo za 3$ na mesec. Ampak tudi s tisto fiksno pasico za oglase se da živeti. Edino njihovo iskanje je malce strogo. Če na primer namesto Massive Attack napišeš Massive Atack, ti ne bo našlo Massive Attack, se pravi da je treba bit slovnično korekten pri iskanju. Drugače pa sem se sama poslužila zavihka ’similar’ kjer se nahajajo predlogi drugih izvajalcev, ki so podobni trenutnemu.

Kakšno budalo sem jest. Zdej, tko en tedn pozneje si pridem gor, da bi pa jes tut lohk probala uno reč k je spuščala zvoke in mela gumbe. Sam neee. Sm bla v svojem “I wana quit” moodu in posledično sem zelo nizko mislila o svojih glasbenih sposobnostih, sam pizda, če slišim dobro glasbo, kaj ni možno, da bi jo lahk tut delala? (sej ni treba, da je ne vem kolk dobra, sam tko mal za dušo, pa to:)

Jes se drgač hitro učim sam če mi kakšna stvar ne gre takoj, pol to ni zame in stvar pustim na miru. Mogoče se je lotim spet čez nekaj časa in takrat mi rata, al pa enostavno res ni zame. No, sam ne morm vedno tko. Res morm ratat bolj vztrajna, ne glede na to, kako zelo hočem iz svoje kože skočit…

Sem hotela nabluzit nekej o “in živela sta srečno do konca svojih dni“, pa ne bom.