Slovenska glasba je v pizdi.

2 09 2012

In na kurac mi grejo ti neki slovenski glasbeniki, pizda sej jih ni vsega skp 5 k bi človek lohk pa zdej pokazal na njih in reku, tole, tole je pa res hudo. Še največ nekih dost hudih musk se najde med elektrončkarji, kar je pa muzičarjev s kitarami in ostalimi inštrumenti, to je pa tako dno da brezveze… Mislim, še dobr, da mamo Demolition group, k čene res nebi premogli enga kvalitetnega kitarskega benda. Teh nekih jajc, k bi radi fural indie, to pa itak ni nč od nč.

Zakva se pizdim okol tega? Ja zato ker morm dajat slovensko musko v plejlisto, pa je res nočm, ker čist pojebe nek drajv, k ga drgač poskušam ustvarit, ko pripravljam neko plejlisto. sej par slovenskih izvajalcev je, k so mi kul, ampak ne morm skos enih in istih.. in pol mi res zamori to vse skp no.

Začnite delat faking hudo musko, ne pa sam neki fapat po sintisajzerjih in bit podpovprečni.

  • Share/Bookmark


…and then I find myself listening to cheesy music.

2 06 2012
YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

And I will probably die in your arms tonight.

YouTube slika preogleda

Well, boy am I glad this is out of my system now. But every now an then I do like to indulge myself with some cheesy eighties music, because back then they knew how to make heartbreaking songs that you actually believed were sincere. Now a days it’s just bullshit…

“..if you liked it you should have put a ring on it!..” well hold still bitch!

  • Share/Bookmark


Borka je car!

15 04 2012

Bi se domislila kakega bolj posrečenega naslova, ampak glede na to, da je ura 6:05 zjutraj in da sem se ravno vrnila z Metelkove, kjer sem v Gali hali bila na rilis partiju ob izidu novega EP-ja Borke, in so vtisi pač taki, da je Borka res car in se je z današnjim dnem gotovo podpisal tako v moj izvod EP-ja kot  tudi na lestvico top DJ-jev, kar sm jih mela priliko slišat v živo. In nism sposobna tvorit dolgih stavkov, tko da bom rajši na kratko povzela vtise, ker že dolgo nisem nobenega dogodka tkole na blogu mal ošvrknila.

Za uvod v večer sem sicer pri sebi doma gostila še manjše srečanje ob palačinkah (crepe Susette so ble zvezda večera, in zdej vem da lahko palačinke jem tudi z boksarskimi rokavicami, če se tko sklanja al pa ne, eh po 26ih urah budnosti mi je že kr vseen), kjer pa seveda ni manjkalo tudi pijače in dobre volje (jep, tko klišejska bom in itak je to milo rečeno, v bistvu smo bli kr divji:) No uspelo nam je priti do Mete še pred polnočjo, nabavit karte po predpolnočni ceni in valda še kr CD zraven in itak je že čez pol minute uletel Borka, kjer mu na pune zatežim za avtogram, katerega tut mam zdej :) evo, pol po štampiljke in mal not pogledat, pol pa kr nazaj ven (sori Bakto, rolal si prvi in blo je prazno, treba je blo še mal krožit po meti).

In ob naslednjem vhodu že mal več folka nek model rola, ne vem a je bil že Josip Klobučar, al je bil še nekdo pred njim, kukrkol miksal je slabo, Josip Klobučar tut prilično slabo miksal, pol sem sicer pričakovala, da bo že Borka, ker se je neki sumljivo smukal okoli Klobučarja, ampak se je izkazalo, da je hotel samo angleža napovedat.

….

?

am, joj prov gledat morm it lajnup, kdo je ta tip…

Ambassadeurs, evo kolkr sm popoldne nahitrco en njegov komad ošvrknila, me je spomnalo na James Blake meets Oknai, tko da meh… No, Ambassadeurs se mi zdi da ni mel neki dolgega seta, zmiksal ga je še kr, tut par čeških je blo vmes, muska mi je sedla, taka dost slow pa to, kr dost hud v bistvu, no ampak je hitr zaključil in pršla je:

Zvezda večera, BORKA! Sm si šla iskat še en drink in se postavla mal bolj zadi, da mam mir pred vsemi, k jim ga je na polno dogajalo in sm tko evo, pa da slišim tega slavenga deejaya, s čim nas bo presenetil na svojem rilis partiju. In evo, že je zelo elegantno umiksal Free the Robots v set (kar smo poslušal preden smo se sploh spravli na meto), in jes sm se iz moje točke opazovanja premaknala v točko plesanja, kar sm pol v bistvu kr do konca seta počela, ker je bil res hud set, res hudi miksi, fak jes bi tut tko znala miksat! K zatorej kt Klobučar se mi zdi da že znam sam s tem k na radiju delam, ampak tko k pa Borka zamiksa, to so pa čist druge dimenzije. In zarad tega je tut naslov te objave tak k je. Ker pove vse kar je treba povedat.

Nč, sam še čoklino si naredim, pa mogoč mal pospravim kuhinjo od večera (fak boga cimra..) in grem spat :D Res nadvse zadovoljna z celotnim večerom.

  • Share/Bookmark



Odpusti mi,

31 12 2011

če ne ostanem in čakam s tabo.

Ampak na, pesem:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark


To all my stalkers :)

27 12 2011

Damn. Zanimivo, kako vsake toliko in zadnje čase kar pogosto folk priznava, da spremlja moje internetne podvige.

evo, za soundtrack pa neki kar mi je you tube dans prijazno pokazal:

Shlohmo s komadom Teeth

YouTube slika preogleda

Pa da nadaljujem z razmišljanjem o mojih stalkerjih. Ja, kakšni so že borderlajn stalkerji in take tut mal poblokiram po raznih googlovih storitvah.

Tko, k se kej pogovarjam s kom, pa sm se zadnjič recimo hotla pohvalt, kir hud film sm gledala, pa en model izstreli:

“DRIVE!

“Ja, kak si vedu?! “

“You gave me a bone and I chewed on it.” se zareži s tistim svojim psiho stalkerskim nasmeškom.

Valda sm takoj spomnala, da sm mu prejšnji dan povedala za enega od mojih blogov, ker so tam objavljene fotke moje knjige, katero sem podpisano dobila direkt iz New Yorka, kar je tut zanimiva zgodba, ampak je na tem mestu ne bom pravila, ker verjamem, da vsi k tole berete že itak vse veste, ker pač preberete vse kar napišem, ker vam je dolgčas al ne vem zakaj bi še kdo hotu brat vse tole. Mislim resno, razn če se vam dopade komad, ki ga dam tkole zraven, da ni treba na suho brat.

Zakaj sploh pišem o tem? Ja zato, k sm dans že napisala eno objavo pa sm jo pol zbrisala, ker je bla slaba in sm namesto tega sam eno vrstico o tem, kako sm napisala in zbrisala celo objavo pustila. In ljudje so bili razočarani, ker so pričakovali ful nek tekst, da ga bojo lahko prebrali.

Ja klinc, ful tenks pizda, sej človek tle še jezn nima za kej bit in pol ne more grdo govorit oziroma pisat in pol kr neki nabija, sam zato da nastaja nek tekst in omg, lej to no… v glavnem ja, thnx k spremljate moje življenje na internetu, kljub temu da veste, da je men za vaše internetne aktivnosti eno figo mar :)

Jah, kaj čm.. nism brez razloga kaktuskaktus. Sej bi bla bodeča neža, sam to je preveč.. no, čist iskreno nism sploh pomislila na to takrat, ko sm delala svoj prvi blog in sm si rabla nek niknejm izmislit in tale kaktuskaktus je pa ravno zadosti poseben in zgovoren, da je samo še par birokratskih podvigov stran od tega, da postane trademark.

Evo, kul je nč posebnega, sam en veseu preostanek leta vsem mojim stalkerjem še zaželim in zaključim. S kakšnimi globokimi modrostmi se bom pa prišparala za drugo leto.

  • Share/Bookmark


26 12 2011

Heh… pravkar napisala ene par odstavkov dolgo objavo, sam sm jo zbrisala in zdej je tole.

  • Share/Bookmark


After the rain comes sunshine.

15 10 2011

And after an imotional breakdown, a storm I could also call it, came the sun with a rainbow and Rubik’s cubism and spaces-invaders and life is great again.

To je bilo predvčerajšnjim. Včeraj pa sem se po spletu okoliščin znašla kar na treh koncertih. No, dva koncerta in en release party založbe RX:TX.

No ampak dejmo it po vrsti.

YouTube slika preogleda

Damir Avdić pri Gorjancu mal ven iz Ljubljane. Plan je bil sicer it na neko predavanje o digitalizaciji analognih nosilcev medijev, ampak je po spletu okoliščin prišlo do zajeba in je blo predavanja že konec, ker se je namesto ob 19ih začel ob 15ih. Ampak nič ne de, ker je menda itak bil bolj promo predavanje za Trinovo.  No za after je pa Damir Avdić odžagal ene par svojih viž in morm rečt da ful respekt tipu. Sam s kitaro, nobenga orkestra, nobenga lajtšova, sam on in njegova kitara, ampak tip je res psiho. Bosanski psiho mu menda tut pravijo.

No, žal zarad naslednjega koncerta na meniju Damirja nism poslušala do konca, in če bi človek znal videt v prihodnost, bi ga. Ampak ker pač ne, se je zgodil premik do Kina Šiška, kjer je bila na meniju neka mlada bejba z Avstrije, ki deluje pod imenom Soap and Skin.

YouTube slika preogleda

Pride na oder in se usede za klavir. Na njo sije en ozek vertikalen snop svetlobe.  In to je bla faking edina podobnost z Diamando Galás, ki jo dovolim. Ker kdorkoli se je spomnu primerjat to mulko z Diamando je faking vosu. Al pa je pač to naredu, zato da bi mal spodbudil zanimanje za koncert, ker drugače bi pač bil pušjona. V glavnem, za burek nima ta modelka v primerjavi z Diamando.

No, prvi konad je bil zaigran na klavir in ona je pela. In ko je začela pet, sem si mislila, o jezus še ena s tem vokalom al kaj?! Tišina. Potem malce podrsa po touchpadu svojega mac booka in iz zvočnikov prihrumi neka darkerska elektronska podlaga. Premakne se do mikrofona na robu odra in neki poje čez… tišina. Na oder se primaje enih 5 ali šest modelov z klasičnimi inštrumenti ala violina, kontrabas, trobenta in še kaj, ter ena spremljevalna vokalistka. Oblečeni so v pomečkane uniforme z nekimi random simboli na prsih. S tem spomnejo na znamenite Kraftwerk, ampak hkrati izpadejo samo cenen ripoff le teh. skupaj izvedejo tretji komad. Tišina. Četrti komad pa je bil mešanica vsega trojega, modelka na klavirju, klasični inštrumenti in elektronska podlaga, ki je preglasila vse ostalo. V tem stilu se je nadaljevalo še nadaljnih par komadov, potem pa se je osredotočila bolj na petje in klavir. Nekje vmes je bilo zaznati priredbo komada Voyage Voyage, o kateri smo vsi imeli mešane občutke, pravtako tudi o komadu Pale blue eyes, ki ga je izvedla za konec in katerega avtor je Lou Reed,

Že komadi sami me niso ganili, to da pa je med vsakim komadom bila tišina in po možnosti se je še igrala s svojim mac bookom me je predvsem zmotilo. Zvočne podlage so bile všečne in če bi bila na njenem mestu bi se rajši posvetila produciranju še več take glasbe. Petje in klasične inštrumente bi pa opustila. Predvsem se je tudi zgubil smisel žive spremljave, ker jo je večino časa preglasila elektronska podlaga z računalnika. Vse skupaj je bilo precej teatralno ampak brez pravega občutka ter brez repa in glave.

Je bila pa zelo dobra osvetljava dogodka, in ko je po koncu koncerta prišlo do izmenjave občutkov je nekdo rekel, da so 60% koncerta naredile lučke. Moram reči, da se kar strinjam, lučke so bile res dobro premišljene in smiselne.

No ampak bodi dovolj o žajfah in koži. Gremo rajši na releas party založbe RX:TX v Chanel Zerro, kjer je svoj prvenec predstavljal Oknai.

In je blo čist dobr! Za ogrevanje sta poskrbela Borka pa še en in pol okrog dveh je pričel s svojim setom Oknai. Luštn, žal pa nism bla do konca, ker sm že od sedmih zvečer po različnih placih stala, tko da se mi res ni več dal, ampak kul, Oknai je hud, tko da priporočam v posluh, mogoče celo nakup CD-ja :)

Slaba stran Chanel Zerra je sam to, da mi zdej lasi u iber smrdijo po čikih…

O aja, pa Luka Marčetiča sm spoznala.

In prvič sm jedla neki kar ni burek pr Olimpiji. Morm rečt, da kr dobra reč in se bo sigurno še kdaj znašla na mojem “to lazy to cook so I’ll just gof of some fast food” meniju.

  • Share/Bookmark


The past.

11 10 2011

22:22 (vidim v tem trenutku)

In sedaj se samo še odločim za en primeren soundtrack, ker imam namen malce pomodrovati, pa je lažje ob spremljavi. Tako, da gre vsa moja zbirka glasbe v player in na random :D

Evo, popolno! SBTRKT – Trials of the past

YouTube slika preogleda

Trials of the past. Preizkušnje preteklosti. Vedno nam nekako visijo nad glavo, kot tist črn nevihtni oblak, ki se je v risankah lotil zasledovati najbolj nesrečnega risančka daleč naokoli. Tudi sama imam svojo dozo nekih preizkušenj za sabo, ampak s samozavestjo lahko rečem, da sem jih prestala in to z odliko. Počutim se že tako in za vse probleme in težave, ki se mi postavijo pod noge najdem rešitev. In tiste nerešene niso nerešene, ker nebi vedela kako, ampak zaradi nekih drugih bolj ali manj zavestnih odločitev, ki sem jih sprejemala tekom časa.Počutim se, kot da zmorem vse na svetu edino sistem, ki se drži nekih pravil mi mogoče malce meša štrene na kakšnih področjih, predvsem kar se iskanja služb tiče. Jeba je, če znaš ful reči, ampak za nobeno od njih nimaš narejenega faksa, ali vsaj kakšnih papirjev, da jih znaš. To je kar malce frustrirajoče na trenutke, ampak nič ne de, vzamem to in vidim, kaj lahko storim s tem.

Ljudje smo posebni v tem, da se spomnimo reči za nazaj se mi zdi, vsaj v tolikšni meri. Ne vem, kako je s sloni, menda imajo tudi dober spomin, ampak česa se pa ima slon za spomnit, ki hodi po travnikih in gozdovih Indije in Afrike? On potrebuje samo dober navigacijski sistem in je. Mi se moramo pa spomnit vseh prigod iz otroštva in kasneje študentskih let. Pomembno se je spominjati, kdaj si se ga prvič napil in prižgal cigaret. Nerodnejša, kot je situacija, več je smeha za mizo, ko se zvečer zbereš s prijatelji ob pečenem kostanju in moštu. Ne, da sama počnem te reči. Samo teoretik sem.

Zanima me, če bi sloni imeli tako pestro življenje kot mi, ali bi še vedno se spomnili vsega? Navsezadnje se kot sloni samo sprehajajo, mulijo travo in kopajo v rekah.

Mi pa se moramo naučitih vsega hudiča stvari in potem te že vrtcu začnejo psihirat z rečmi kot, “ja v koga si pa ti zaljubljen?” In potem se to vleče čez celo osnovno šolo. Najprej si deklice sploh ne upajo v krilu priti v šolo, kasneje tam v enem petem, šestem razredu, ko se počasi začne puberteta in so se že našle prve neprimerne revije pod blazinami ali vsi tisti koledarji v garažah, pa se že začnejo prva strta srca. Ampak takrat ni še nič resnejšega in čez leta se z nostalgijo spominjamo teh časov. Vsak neuspeh se pozabi v parih dneh in že pride na vrsto naslednja sošolka ali sošolec.

Srednja šola, mnja.. tam so pa potem že te malce resnejše in potem odkriješ Nirvano, si strgaš kavbojke, čeprav sedaj se takšne da že kupit, in postaneš del trenutne hip subkulture.

Eni prej, drugi kasnej ampak slej ali prej pa najdeš tistega nekoga, ki te popolnoma očara in ti njega nazaj. Obojestransko je! Super woho! Let’s Fall in love and be the envy to the world.  Super, ne rečem. Za nekatere je to to, ampak večina nas iz tega pridobi samo še eno bolečo izkušnjo več. Ampak ta ni taka osnovnošolska, ki jo preboliš v parih dneh. Ta je tista ki te zjebe za par mesecev, kakšne celo za več let.  In o kako zelo prav bi prišlo, če bi človek to lahko samo pozabil, se dal na off in nikdar več se spomnil, da je ljubil in izgubil.

Bolečina. Močna je in ko se te najbolj poloti in te muči, se zdi da celo večnost in res si želiž, da bi bilo že konec, pa še traja malo dlje in ni ji videti konca.

Pa še malo za nameček.

To si boš zapomnil, si misli bolečina in še ne pojenja. Ampak s časoma le oslabi in potem celo izgine. Ampak spomin na njo je še kako živ.

In v izogib ponovitve te bolečine se ljudje zabarikadiramo v te svoje male nevidne trdnjavice, okrog skopljemo jarek in vanjga naselimo krokodile in aligatorje. Nihče ne bo več prišel znotraj mojega obzidja, nihče ne bo več čutil topline mojega kamina, ki je metafora za srce in ljubezen. Mogoče komu spustim dvižni most in mu pokažem vrt, v katerem gojim paradižnike in zelišča.

Spomin je naše, hm.. si upam reči največje prekletstvo? Naj bo, zavoljo bistva tegale besedičenja je spomin naše največje prekletstvo in hkrati najmočnejše orožje.

Spomniš se kako je bilo, kaj je šlo narobe in kako zelo bolelo je. Ampak vse te napake, mar so res napake? Vsa ta dejanja in njihove posledice, to vse nas pelje po neki poti in najbrž z razlogom. Tukaj je v bistvu na tebi samem, kaj rabiš verjet. Če moraš verjet, da se vse zgodi z razlogom, potem verjami to. Če ti je lažje, da verjameš v to, da si sam svoje sreče kovač, potem verjemi to. V življenju je zelo pomembno da ima človek nekaj v kar verjame. In dokler ima nekaj v kar verjame, ga to žene naprej.

Pa da nadaljujem naprej misel o tem, kako je spomin prekletstvo in hkrati orožje… Spomin na preteklost nas naredi bolj oprezne, previdne. Ne bomo se kar na vrat na nož spustili v neko romanco z nekom, v kateri ne vidimo perspektive.

pa klinc! to sploh ni to o čemer sm hotla.. ja preteklost ja, hotla sm govort o preteklosti in kako vpliva na nas, hotla sm povedat, da se jo je potrebno spominjat ampak ne pa oklepati z vsemi štirimi.  Hotla sm rečt, da se faking osredotoči na prihodnjost ne pa gledat nazaj in že tisotič pogrevat ene in iste župe. Drek je še vedno drek, ni važno s katerega kota ga gledaš in preteklost je kakršna je. Kul, ful dobr, pa kaj pol če ti je nekdo strl srce, Move the fuck on! I did. And it’s f-ing fantastic. I fell free and impowerd.

I don’t fucking care if  it ends and I get hurt, hell I’ll even let you hurt me, If you’re afraid of being hurt, how’s that sound? Fuck it, leave all that love bullshit out, just give me the pain, I can take it.  Fuck yeah, pain is what I want. Love is so 20th century. Pain is the new love!

Ok, lol.. včasih me kr mal odpele.. ampak ja, res se mi zdi da se folk preveč oklepa preteklosti in ne more napredovat v prihodnost. What if?

What if?

What if?

What if? Yes, what IF, but IF didn’t happen, you know what happened. That’s what happened and that’s what you’ve got to work with for the future.

All your What Ifs are invalid.

  • Share/Bookmark


Epic Fail.

2 10 2011

I am one. Oziroma, moje neznanje v renderiranju ali exportiranju (odvisno od programa) videov dobiva epske razsežnosti.

evo, za soundtrack pa Muse, k je preveč trapast za na suho brat vse skp.

YouTube slika preogleda

Pred časom so mi zaupali neko Canon digitalno kamero. Fuck yeah! So bile takrat moje misli in cela navdušena posnela svojo pot domov in vsaj še ene 200 naključnih kratkih filmčkov (par sekund pa to). Luštn, vse kul tut ta nek čudn .mts format mi programi prepoznajo, tko da še en win. Lotim se jest urejanja neke reportaže ampak se mi je pol mal zataknalo, k se mi mal ni dal pa pol mal ene druge reči pršle vmes, pa je šlo to mal na čakanje. Dokler nism par dni nazaj bla na obisku pri M.

Seveda vzela s sabo vse fotoaparate in kamere. To bom lahk snemala, sem si mislila. Ja sej so far so good. Smo šle na Celjsko kočo, smo se pelale s tem nekim Bob Kartom in itak celo pot posnele. Pol sm jes to na hitrco mal zeditirala, da bo M mela en tak filmček za spomin. Vse kul, dokler se nism lotla renderirat (sony vegas renderira, premiere exportira). Že tko je bil video kr velik, ker je ta kamera neki HD pa ne vem kva še in je bil 5 minutn video ene 500Mb velik. Seveda, bolj k sm probavala renderirat na različne načine, bolj se je njegova velikost povečevala in je trajalo vse skp celo večnost. No, pol k se je enkrat zrenderiral, sm ta nov fajl še enkat zrenderirala, in se je mal zmanjšal in to je blo to tisti dan.

Kul, pol sm posnela neko okroglo mizo, k je trajala ene 80 minut in ugotovila, da kamera sama reže videe na 22minutne kose. Vsak dan neki novega… In potem sm si rekla, ajde bom pa tole probala v iMovie-ju zmontirat in spakiram vse pa grem na radijo, kjer mamo iMaca in tam ugotovim, da pa i-faking-Movie ne prepozna .mts formata. Ja juhej, lohk bi predvidela, da se bo kej takega zgodilo. No, to je blo včeri, zdej pa že celo jutro poskušam najdit nek .mts converter, k je zastojn. no sej tega se mi zdi da sm našla. Sam kaj ko pa se pol pojavi problem k se je zrenderiral ob 6ih zjutri…

Sm se zbudila ob 5ih (kr tko, sama od sebe) in zmontirala te filmčke od okrogle mize v vegasu. Pa sm jo dala renderirat in šla spat nazaj. In pol ob 11ih ugotovila, da se je velikost zadeve iz 8GB povečala na 137GB. Seveda je zdej v formatu .avi, k ga pa malo prej odkrit .mts converter ne jebe, tko da zdej iščem še neki, kar zna .avi zmanjšat. In gledam oglase na mimovrste za nov računalnik, k tale star leptop je že str in počasn. Ma ne, sej je pridn in lohk vse počnem z njim, edino pr renderiranju videov ga mal nesejo leta.

Sej nekje vmes sm tut zvedla, kaj za en format sploh je .mts in zakaj men to vse dela.

nč.. grem naprej gruntat kako nekak optimizirat vse skp. se seveda toplo priporočam za kak moder nasvet.

  • Share/Bookmark


26 09 2011

I find it easier to be alone these days. Away from the people. People change. Some become a better person and I am glad to discover that. But some change in a way i don’t like. Perhaps I’ve changed. Perhaps my knowing things is changing me. I don’t know. All I know I can’t look people in the eyes anymore. I fell weird. Guilty even. And mad because I have nothing to feel guilty about…

eh ja. sori, zgubila rdečo nit, tko da je kar je :)

  • Share/Bookmark


A ti si pa vedno tako žalostna?

22 08 2011

It’s been a while…

In Flagranti – Interdisciplinary (sempl (al pa sam ideja) iz komada od Petra Gordona – Beginning of the Heartbreak / Don’t Don’t)

YouTube slika preogleda

It’s been a while, od kar sm nazadnje kej pisala tle. Mal zato k nimam neta, mal pa zato, k je Tumblr. čist boljši od tegale zastarelga wordpressa :)

Sej ne, wordpress, kul si.

Bojim se da je nek nič hudega sluteč vojak dobil moj evile look, ker je prehitro postavil domnevo o tem, kakšna sem. Nebi blo nič takega, če bi me po treh minutah poznanstva vprašal, če sm vedno tko tiha al ne vem kaj točno je že blo, če nebi zadnje čase opazovala, da to ful tipov počne. WTF?!

Kr tko.. pozna me 5 minut in če nism v svojem evforičnem veselem razpoloženju, pol me kr sprašujejo, če sm vedno tko gloomy al what ever.. d’fak is wrong with you people?! Ka te briga, in od kdaj lohk v 5ih minutah oceniš kakšna je oseba? Faking ne morš in če me še kdo kej takega vpraša, ga bom napizdila.

Pač, sej lohk nabijam ful in ful govorim se smejim in ne vem kaj vse, ampak znam pa tut molčat, sam to ni neč takega. Pač sej ni treba da sm skos jes zvezda večera, sm pač tolk dobra duša, da dovolim tut drugim, da so lahk zvezde. Pretiravam, itak, ampak pove, kar hočem povedat. Pa tut nimam navade bit najglasnejša, kadar spoznam koga novega. Takrat sem pač bolj molčeča in opazujem. In medtem k jest opazujem, opazovani narobe sklepa in pol me take neumnosti sprašuje… sparšuj me to, k me boš že neki časa poznal in ti bo mal bolj jasen moj karakter, ne pa še preden mi daš roko, živijo jes sm pa ta in ta.

In res sm začela razmišljat o tem mal bolj intenzivno, ker se mi res prevečkrat kej takega dogaja in pol razmišljam, če ni to mogoče kak nov trend. Pravi moški so itak skoraj da ne izumrli, in nekje so ti približki slišali, da mamo pa ženske rade moške, k so čustveni in bolj v stiku s samim sabo in pol zdej mogoče zarad tega, da pokažejo, lej jes sm pa čustvein, take bedarije sprašujejo.

Ne rečem, seveda hočem, da bo moj tip tut čustven, ampak vseeno hočem, da je tut moški, ne pa neka slaba kopija tega. Lohk je tuf guy, še bolš če je navzven tuf guy in je sam z mano uno nežno bitje, zarad česar ga mam jest rada, ostalim pa ni jasno, kaj vidim na njemu :) Ok, dobr, pretiravam ampak,vseeno mam rajši tipe, za katere odkrijem postopoma, da so v resnici nice guys in mogoče celo nočejo tega javno priznavat, ampak jes vem da so.

In conclusion, če me poznaš 5 minut prosim ne domnevat, da si že pogruntal moj karakter ker je pa treba mal več kot tolk, da ti je jasno, kdo in kaj sem. Je pa res, da le redki dobijo priliko nadaljnega preučevanja :D .

  • Share/Bookmark


Lešnikov puding in kontemplacija.

7 08 2011
…you see, I refuse to be blue…
YouTube slika preogleda

Luštkan komadič, nekako kar primeren temu o čemer razmišljam zadnje pol ure. No, čeprav sama razmišljam bolj v splošnem in mogoče lahko povlečem celo vzporednico z Mr. Darcyem v Pride and Prejudice, ampak to predvsem zato, ker celotno zgodbo čisto preveč dobro poznam, sploh ker sem danes jo začela gledat že tretjič v parih tednih. Preveč se strinjam, ampak ne morem si pomagat. Sej počnem še druge stvari zraven, da se vsaj malo branim.

V glavnem razmišljam o tem, kako grem. Kako ne znam in nimam potrebe po ohranjanju stikov z ljudmi, kateri so bili na neki točki v mojem življenju zelo prisotni. Nimam niti potrebe po tem, da bi bila v stiku z družino. Sem in tja se nekdo od njih spomni name in vzpostavi stik, ampak ko se pa vidimo, si pa nimamo dosti za povedati. Najbrž zato, ker nekako dvomim, da bi z odobravanjem poslušali pripovedke o tem, kako smo dali fotke šupkov v dvigalo in kako smo to isto dvigalo obleki v vato, ali pa ga prepredli s selotejpom. Dvomim, da bi si ob nedeljah pri kosilu namesto Wernerja ali pa Saške zavrteli moj noise komad in da bi sploh poslušali komad do konca že če bi jim ga samo želela pokazat.

Dobila sem sms neke modelke, ki se vsake toliko spomne name. Res sva bili sodelavki slaba dva meseca, ampak ona je taka, da ji pomeni nekaj to ohranjanje stikov. Zanimivo… sama po nekem času sploh ne upam več vzpostavit stika, ker mi je čudno. Mogoče bi s kom še hotela bit v stiku, pa ne upam.. no čeprav, niti ne no.

In vsake toliko popolnoma zamenjam svoje okolje. Grem in se ne oziram nazaj. Sem zelo prilagodljiva tako.. eh, tole nima več nobenega cilja. Grem rajši gledat tutoriale o HTML-ju in CSS-u in vseh teh čarovnijah, katerih skrivnosti razvozlavam zadnje čase.

  • Share/Bookmark


Urbana Streha: break it down now!

17 07 2011

Bila na Urban Roof Feel Good BBoy jam, 2nd edition.  Whatever the Fu#k I just said right now??

Anyways, Urban Roof je en tak posrečen skate/BMX/rolerji/plezanje/hip-hop n break dance park, ki vsake toliko organizira kakšne dogodke, ponavadi sicer bolj skaterske narave, tokrat pa so skate park prevzeli Break dancerji in no… poglej si fotke, pa vidiš kaj so počeli :)

And I don’t care what he says, but she owned their asses!

Tale prikupna bejba s skejtom v roki namreč. Poleg Tamale, ki ni Tamejhna s twitterja, kot bi mogoče kdo pomislil, je bla Sophie edina bejba, ki se je spustila med brejkajoče se tipe in jih kratkomalo pojedla :) Za razliko od mene, ki sm jedla predvsem sladoled :)

  • Share/Bookmark