kaktuskaktus

Takrat rata v menzi res dolga vrsta.

No saj je bila že prej vrsta, ampak potem je nastal še zastoj. Ena bi imela sirove kanelone brez ocvrtega krompirja in tatarske, druga zelenjavne kanelone, tretja pa ocvrtega osliča, pa brez tatarske in ocvrtega krompirja.

“Imamo ribo že za kosilo, nebi rajši to?”"Am, ne, kar osliča mi dajte, pa brez pomfrija in tatarske.”

In naveličan vsega možakar, ki deli hrano sporoči naprej naročila. Potem sta še dve ženski naročili ocvrt sir, šeste pa še sploh ni bilo. Potem pa vse razen ene že dobimo svoje naročilo, a osliča od nikoder. “Kaj pa moj oslič?” Ženska, ki dela po naročilu je mutava in sem se že zadnjič zgražala, ko ni vedela povedati, kaj je v neki zelenjavni juhi, ki je v bistvu bila fižolova. No in taista ženska osliča sploh ni dala peči.

“A lahko dam kar to ribo, ki je za kosilo?” “Ok, prav. Pa svaljke…” “Aja, se opravičujem.” je tip zajebal in že avtomatsko zraven dal slan krompir. “OK, naj bo.” Pusti krompir, kljub temu da je hotela svaljke.

Ostale ženske smo že pojedle juho, ko pride tretja z dnevno ribo, vsa razočarana, ker ni dobila svaljkov. Seveda pove par krepkih na ta račun… Potem pa se začnemo vse spraševati, kje hudiča hodi šesta ženska, ki je še vedno ni bilo od nikoder. Pojem že svoj prvi zelenjavni kanelon (dobiš dva, kar je ravno prav, če prej ne poješ sendviča), ko pride šesta. Bila je že pred vrati, ko je ugotovila, da je pozabila denarnico in je morala še laufati na neko oddaljeno lokacijo po denarnico. In ko sem pojedla še svoj drugi kanelon, je šesta ravno začela jesti juho.

V glavnem, tko nekako se zgodi, če gre preveč žensk naenkrat v menzo (študentsko v rožni).

lpkk

Črna je barva las moje resnične ljubezni in divji je veter, ter pogled ljubezni v tvojih očeh… o vsem tem in še čem prepeva Nina Simone

Ameriška pevka, tekstopiska, pianistka in aktivistka za civilne pravice.

Na splošno jo opredeljujejo kot jazz glasbenico, sama pa je rajši imela izraz “Black Classical Music” .

Rojena je bila daljnega leta 1933 v severni Carolini v ZDA, umrla pa je leta 2003.

V svojem življenju je posnela preko 19 studijskih in 14 živih albumov.

Njene meni najljubše pesni pa so:

• Four women (pripoved o štirih ženskah, in njihovem življenju) -Black is the color of my true love´s hair (zaradi te pesmi, sem jo sploh začela poslušati)
• Wild is the wind -My baby just cares for me -the look of love -He´s got the whole world in his hands…

in še bi lahko bi naštevala, ampak te so samo meni najljubše in malce bol poznane.

U pozabila sem še na grešnika oz. Sinermann

Staram se. Ja pač, to je naravni proces. Že ampak jaz se staram tudi v smislu, da me horda zdrogiranih rejverjev pred vrati ne zabava, ampak bi jim najrajši zabila bištek v glavo, pa kaj ko bi se jim to zdelo blazno smešno. Spomnim se srednje šole, takrat me takšne reči sploh niso motile, celo sama sem jim prisostvovala, pa vendar danes nekaj let kasneje, gledam na te ljudi z viška. So le zgube, ki nič konkretnega ne počnejo. Ne rečem, da pa jaz odkrivam nova zdravila, sem le nekdo, ki se trudi da bi nekoč počel nekaj koristnega in imel dovolj kapitala za udobno življenje. Takšna je pač moja ambicija. Za te ljudi pred mojimi vrati se mi pa zdi, kot da je njihova edina ambicija imeti dovolj kapitala za droge in partije, ki mimogrede še vedno obstajajo, le da pripadniki rave kulture sedaj ne hodijo naokrog oblečeni v maškare, ampak so v civilu.

In najde se junak, ki se valja po tleh in si puli lase (preveč “zelenjave” je pojedel) in mi razlaga, kako meni glasba ne pomeni dosti. No, ta je prvi na spisku za vilico v glavo. Čisto slučajno je meni glasba najpomembnejša sestavina življenja. Ker pa je mojih sivih celic par miljard več, kot njihovih poznam še kaj drugega kot tehno in te reči, ki nimajo besedila.

V glavnem na jetra mi grejo ti skurjenci pred vrati, in si želim da bi se čimprej odstranli, ker stene so tanke in služba ob šestih

Kako lepo je ko vstanem zjutraj ob pol  šestih in slišimm tisti znani pomladni napev ptičev in ko grem v službo iščem po vrtovih prve zvončke. Potem pa se spomnim, da je jesen in da zvončkov še nekaj časa ne bo. Razen če tudi zvončke zjebe, tako kot je ptiče.

In ravno to se bo zgodilo s to muho, ki si je vtepla v glavo, da lahko živi v moji mali študentski sobici. Že tako je malo prostora za naju s cimro, ampak cimra jo ob prvi priliki pocvirna domov in pride nazaj šele ko je nujno potrebno. Tale Muha pa misli, da je sama na svetu in da lahko počne karkoli. Dobro, nebi je sploh opazila, če bi še naprej spala na WC papirju, ki visi na stopu, ampak sem jo včeraj zgleda, da zbudila, ko sem ponesreči butnila v WC papir, ki visi na stropu, kamor ga je obesila moja cimra.

No in sedaj je ta Muha budna in leta po sobi. Tudi to bi še šlo, če nebi najrajši letala okrog mojega ekrana, ki ima mimogrede precejšnjo resolucijo. No in če se bo ta nebodi je treba Muha še naprej spreletavala okrog mojega prenosnika, so ji minute štete!

Zgleda, da je ta muha tudi pismena, kajti odkar pišem tole si še ni drznila blizu. Upam, da ima še spomin kot slon in ne bo pozabila kaj je prebrala.

Just the evolution of mankind.

Nekoč smo teden pred božičem vsi evforično delali verige in jih obešali po stropu, iz papirnatih zgibank smo izrezljali snežinke najrazličnejših oblik in velikosti. To je bilo nekoč svojevrstno doživetje. In potem na božični večer smo postavili smreko in jaslice, zvečer na krušni peči. Pogrešam te čase in se ob enem prejšnji teden sredi trgovine na ves glas razpizdim, zakaj hudiča morajo takoj po 1. novembru, (za katerega sama smatram da se mu nebi smelo reči praznik, ker ni prav nič veselega na tem, da so vsi ti ljudje, ki se jih spominjamo v bistvu mrtvi), postaviti smreke in začeti prodajati okraske in vso to božično navlako! Najbolje, da te okraske pustimo celo leto tam. Itak ji postavijo že novembra in potem so tam do aprila. Mati so včasih rekli, da se novoletna jelka in jaslice postavijo na božični večer, ter se vse to pospravi na svečnico, ki je tam nekje začetku februarja. In nekako se mi to zdi še najbolje, navsezadnje vse te ceremonije, potekajo zaradi Jezusovega rojstva in ne zaradi Coca-cole. Ok, saj ne rečem, da ni lepo, ko je mesto praznično okrašeno in so na nebu spet zvezde oz. spermiji in jajčeca, kakor si je v Ljubljani zamislil Modic (če se ne motim). Ampak hudičevo moti me to, da je vse to postavljeno en mesec prej in do takrat, ko dejansko nastopijo prazniki, smo vsega že vajeni in ves tisti magični občutek, ki naj bi te navdajal ob prazniku, nekako ga ni, ker že ves mesec gledaš isto, in potem še vse do pomladi.

In v znak protesta letos ne bom postavljala jaslic in smreke, ampak bom barvala pirhe.

O in ko bom jaz župan ljubljane, bom prepovedala, kakršno koli postavljanje in prodajo božičnih stvari pred 1. decembrom.

Po dolgem času mi zapaše zopet malce black metala, pa grem na Youtube pogledat, če je kakšen video od meni ljubih bendov. So, ampak ko vidiš tipe našemljene v klovne in s koli v katerih so nabiti žeblji, tisti taveliki za šperovce prbivat, pa plašč, kakršnega ima drakula in klobuk od razredničarke Harrya Potterja, ki tekajo po gozdu, ne moreš kaj da se nebi režal ko budala. In potem se vprašam, pa kdo hudiča jih bo jemal resno, če take videospote snemajo, na srečo ali pa na razočaranje, so nekateri black metal bandi začeli snemati kvalitetnejše spote, kjer pa še vedno zajebejo s tem, da je tip tam ves zloben v usnjeni kikli, kar mu tudi odvzame tist zastrašujoč učinek, ki naj bi ga občutil, ko gledaš video. Zato pa pravim, black metal je zakon, dokler jih ne vidiš, no razen na koncertu.

pa še video, ki me je tako navdušil oz. spravil v smeh, za lažjo predstavo o čem govorim:

Kadar mi je dolgčas in ko niti spanje ne pride v poštev, takrat raziskujem internet in vse njegove čare. Tudi bloger sem postala na tak način, no takrat je bilo v igri še učenje, ampak, no saj me razumeš, da učenje pač ni prioriteta. In danes se spet dolgočasim, no sem se, dokler nisem odkrila Googla oz. vseh njegovih dodatnih storitev, ki jih nudi človeku. Že dolgo imam gmail in tudi stvari iščem preko googla, ker se mi nekako zdi še najboljši, ker ima celo stran namenjeno samo tistemu predalčku, kamor napišeš željene ključne besede, in nima zraven še celega kupa reklam, kot ostali brskalniki, kjer le s težavo najdeš iskalni predalček. Vendar pa tudi google ni čisto brez… ima kar tri povezave za svoje storitve in informacije o sebi. In glej ga zlomka, imam nekaj s čimer se lahko zabavam.

Včeraj sem si namestila Notebook, kamor si lahko narediš zapiske z interneta. Ko najdeš uporabno informacijo si jo označiš z miško in dodaš v notebook ali z desnim klikom, ali pa z gumbom ki se ti pojavi v te namene, če imaš ustrezne nastavitve. In včeraj sem tako z veseljem naredila par zapiskov, medtem ko danes zalivam rože na svojem namizju…

uf, saj res, pred pol ure sem si pristavila za čaj……

Torej, danes pa sem si namestil google desktop, ki ti na desni strani ekrana zavzame ozek pas prostora in kamor lahko dodaš vse sorte raznih mini reči ki ti olajšajo življenje. Sam sem si tja postavil eno okroglo uro na kazalce in en datum, potem imam beležnico na katero lahko napišem kakšno reč, namesto da jo imam na listkih, ki še vedno ležijo po celi sobi ali pa so nalepljeni po steni, kar zgleda nekako takole:

Ja pa gmail notifier imam in celo deluje. Enkrat prej sem ga že namestila, pa ni deloval, sedaj pa, joj kak fajn. Najbolj pa se mi dopade lonec s tulipani, ki jih vsake toliko zaliješ tako, da z miško potegneš čez rožice, in iz na začetku zaprtih popkov, se razbohotijo prelestni rdeči tulipani. Seveda če jih pozabiš zalivati, pa menda tudi ovenejo, ampak po ekranu tako večkrat brezglavo sprehajaš tisto miško, ko te kaj ujezi, ali pa kar tako in ni hudič, da nebi mogel občasno po nesreči zaliti rož… drugače jih pa tako ali tako ni treba imeti. Drugače ma google še miljon stvari, s katerimi se lahko zabavaš, ampak zaenkrat se mi tulipani še najbolj dopadejo…