Silvester.

31 12 2010

Silvester je maček, ki lovi rumenega ptiča, pa mu jo le ta vedno zagode.

James Blake je britanski elektronski skladatelj, kateremu je en komad letos še posebej dobro ratal. Tudi ostala njegova dela so dobra, ampak spodnji komad je presežek in posledično priporočen soundtrack za tale post.

YouTube slika preogleda

Silvester je tudi zadnji dan koledarskega leta, kakršnega pozna večina prebivalcev tega sveta. So še Kitajci, kateri so z obzidjem obdani v svojem svetu in Židje, ki še vedno čakajo Jezusa in Pravoslavci, katerim se ni zdelo, da bi menjali koledar, na katerega so bili navajeni. Da kakšnih Majev in Inkov sploh ne omenjam.

Kar se mene tiče, je novo leto takrat, ko je planet na isti točki, kot je bil eno leto poprej. Se pravi, iz tega stališča je lahko vsako sekundo novo leto. In tak sem nekaj časa govorila srečnga pa zdrauga skozi celo leto, ker nikoli ne veš, kdaj je nekje novo leto. To, da bo novo leto jutri je pač stvar dogovora. Tako kot je vse naše dojemanje tega sveta.

In kaj sem se naučila v letu 2010?

Najbolj omembe vredni so gotovo vsi tisti svetleči gumbi, s katerimi se igram vsaj parkrat na teden.

Naučila sem se tudi, da je vse v načinu dojemanja. Naučila sem se spreminjati način dojemanja. To je verjetno precej bistveno spoznanje, ki je pripomoglo k temu, da ne rabim več jest tablet. To in pa to, da sem obdana s čudovitimi ljudmi, ki so mi navdih, da se zjutraj (popoldne) spravim iz postelje in grem ven in počnem stvari. Stvari, ki me osrečujejo. Počnem samo stvari, katere me naredijo srečne, družim se samo z ljudmi, ki me naredijo srečne. V glavnem se zoprnih ljudi in stvari izogibam kot hudič križa. Toda, če že naletim na kakšno zoprnijo, jo sprejmem, ker tako znam bolj cenit trenutke sreče, kateri so mi dani. In ko rečem, da so mi dani, v resnici mislim, sem si jih vzela. Ker sem sama svoje sreče kovač in zaslug za srečo res ne bom pripisovala nekemu bradatemu možakarju dvomljivega obstoja.

Tko. Zadosti modrosti za danes. Ostale prihranim za jutri. In ko rečem jutri, mislim za enkrat v prihodnje, ko mi bo dolgčas, ali pa bom samo čutila, da moram svoja spoznanja deliti z drugimi.

  • Share/Bookmark


Moment

14 12 2010

Zrem v nebo in kadim cigaret. Tam zadaj je skupina ljudi. Pogovarjajo se.

Zrem v nebo, kadim cigaret in opazujem zvezde. Take drobne so, nič kaj svetle. Najbrž zaradi vseh luči, ki so v mestu. Opazovati zvezde z okna v mestu, ali pa nekje na robu gozda, je čisto nekaj drugega. Te z okna v mestu so drobne in oddaljene.

“Uau! Zvezdni utrinek!” se obrnem in zakričim proti skupini ljudi.

“U lepa, dej zažel si neki!”

“O sam res?!” se spomnim in zazrem nazaj v nebo. Ampak se samo nasmehnem sama sebi: ne rabim, vas že imam. ozirajoč se proti skupini ljudi.

  • Share/Bookmark


In potem pride strah…

12 12 2010

Za soundtrack predlagam Baths s komadom Plea. Recenzijo celotne plate, katero je spisal Jizah lahko preberete na strani od Radia Študent. Meni osebno je plata všeč, zato je rajši nisem :)

YouTube slika preogleda

Je že tako, da z vsako večjo čustveno navezanostjo na nekoga pride strah pred izgubo le tega. Posledično sama previdno izbiram oziroma, dovolim da me izberejo samo pravi ljudje, kateri pa so potem tako neverjetno fantastični ljudje, da je strah še toliko večji. Ha, pravkar ugotovila svojo zmoto. Če bi bila obdana s povprečneži bi mi ne bilo hudega. Je pa potem tukaj druga zanka… Ne morem dolgo biti v družbi povprečnežev. Ne rečem, so zanimivi na začetku, ampak to hitro mine in gremo drugam. Vsake toliko pa naletim na kakšne ljudi, ki so res presežki. Kar je seveda čisto subjektivno mnenje, tako da ni treba oporekat.

Mogoče ni nič, mogoče pretiravam, mogoče se bo pa nekega dne samo zlomil. Mogoče. (nepovezano)

In ..oh, saj ne vem kaj govorim. Prbijam.

  • Share/Bookmark


Sprehod s čajem.

12 12 2010

Za soundtrack predlagam žuželke oziroma The Bug s komadom Catch a fire. Naključno kliknjen video, ki je bil ponujen ob poslušanju komada Cloudlight by Eskmo.

YouTube slika preogleda

Ko tisti en radiator ni zadosti, potem se dosti zadržujem v postelji na toplem. In nasploh zadnje čase vstanem ravno toliko zgodaj, da vidim kako lep dan sem zamudila. In po obilnem zajtrku sem bila preutrujena za sedenje in  ker nimam nobene pametne knjige sem samo poslušala glasbo.

Ko pa se je začelo temniti sem imela domenek z mojo N v mestu. Nekoč sva se dogovorili, da bo nama Miklavž nosil darila, verjetno zaradi mojega krščanskega ozadja in zanikanja božička ter  dedka mraza.

Skratka, bogatejša sem za eno toplo in obvezno preveliko pižamo ali je pidžama? Ne, bo že pižama prav, če gre verjeti črkovalniku v mojem brskalniku. Bogatejša sem tudi za štiri zapestnice in to, da model na štantu sploh ne ve kaj prodaja. Glede na to, da se je letos drastično povečalo število ljudi, katerim želim nekaj podariti za praznike, in ker je N vztrajala, da morava tudi po štantih, sva naredili obhod, v katerem sem po vsej verjetnosti našla darila za vse, katerim jih želim podariti.

Tako da dan le ni šel popolnoma v nič, četudi je potekal po temi :)

  • Share/Bookmark


Ne reazumete.

10 12 2010

“Tega vi ne razumete” je rekla. Neumnica, saj ni vedela kaj govori. In komu? Pha

Tako, kar smejalo se mi je navznoter, ko je mladenka zavila z očmi, češ kako je pa ona kompleksno bitje, ki ga nihče ne more razumeti.

Ampak takšna najstniška prepričanja so za nekoga kot smo mi precej prozorna.

Smo pa dobili zastojn kebab :D

  • Share/Bookmark


Panda.

8 12 2010

Želve in pande.

Za soundtrack tegale posta predlagam zlate pande oziroma GOLD PANDA s komadom Vanilla minus (naslov nima smisla sicer) z zadnjega albuma. Sej v resnici ne vem, če je bil pred tem že kak, lohk bi šla pogooglat in bi vedla, ampak ne bom, ker malo nevednosti nikoli ne škodi.

YouTube slika preogleda

Če ti zlate pande niso všeč, lahko občuduješ ognjene pande, oziroma Firefoxes. Ja, se je izkazalo, da firefox dejansko obstaja, le da ni lisica, kakor verjetno vsak misli, ki se je že kdajkoli srečal z brskalnikom mozila firefox. Sploh ker majo ognjeno lisico za logo in vse. No, pred kratkim pa sem jaz in verjetno še milijon drugih izvedela, da so firefoxi v resnici pande. Pa ne une črne. Ali pa so morda bele? V glavnem firefoxi so rdeče pande in so, kakor se za pande pač spodobi, ogrožene. In le kaj je boljša promocija, kot vzet dva mladiča rdečih pand, jih dat v sobo in to isto sobo opremit s kamerami. In ker so te pandice res ljuštkane, normalno, da bodo ljudje dolvlekli nov firefox 4 neki neki beta, zato da bodo te luštkane male živalce dobile novo igračo. Ravno danes so dobile novo … em, reč. Tisto reč, ki jo v trgovinah z malimi živalmi prodajajo za mačke. In je drog in so police in potem živalca lahko pleza po tem. In ja, pandici sta bili navdušeni. Naslednja poslastica so menda travnate površine.Tako da ja, dolvlečte firefox 4 beta, da bojo dobile travnik. Pa še kako zaresno pando lahko posvojiš in pomagaš ohranjat vrsto. No čeprav, na tem področju lahko največ storijo pande same :)

Želve. Želva v ribniku ob cesti. Želva v akvariju pri sošolcu iz srednje šole (bile so droge v igri). Želve v sestavljanki na obisku pri sorodnikih. Želve na obesku za ključe. Želva v džinglu zadnjič. Želva prva neobičajna žival, ki mi pade na pamet. Želvo so imeli pri enih oddaljenih sorodnikih, pri katerih smo bili nekoč na obisku. V kranju? Fak, ja v kranju pri ljudjeh k niti niso moji sorodniki, ampak sorodniki mojih sorodnikov. Moj bog tega je že tako dolgo nazaj, da je prov vau, česa vsega se ne spomnim. Želve imajo pri Špeli doma. Želva je pobegnila od doma nekomu. Sumim, da je to ista želva, ki živi v ribniku ob cesti. Ninja želve. Turtle mjuzik.

Nekoč že dolgo tega. Res dolgo, tako dolgo da so to v bistvu začetki mojega zavedanja same sebe, in ohranjanja spominov iz takrat. Še pred malo šolo. Takrat je še starejši brat živel doma. Nekako sovpadajo začetki mojega zavedanja z njegovo izselitvijo. In bila je v omari plišasta panda. Ne rdeča ampak tista klasična črnobela, ali pa je beločrna? Bila je tam, bila je bratova in hotela sem jo. Vsake toliko sem šla pogledat, če je še vedno tam. Prepričana sem bila, da je edino logično, da tisto pando dobim jaz. In bila sem strašno razočarana kasneje, ko pande ni bilo več in sem jo videla pri njemu doma vso črno in zanemarjeno. Ker dojenčki pač nimajo smisla za pazit na stvari. Moj brat je namreč kaj hitro sproduciral dediče, ki so dobili tisto pando. Meni, ki mi je bilo takrat kakšne štiri ali pa pet let pa se je zdelo strašno nepošteno in krivično, da je toliko časa tisto plišasto pando čuval v omari in potem jo je čakala umazana smrt skupaj z ostalimi igračami, ki jih pač pridobijo človeški mladiči. Jaz bi na njo veliko bolj pazila in še sedaj bi jo imela na polici skupaj s tremi medvedi, eno veverico, eno zajkljo in eno mišjo. Res sem si želela tiste pande. In eno modro digitalno uro, ampak to je že druga zgodba za kdaj drugič.

In želva, ki je hitrejša od zajca.

  • Share/Bookmark