Andreya Triana v domu Cankarjevem.

25 01 2011

No, v klubu Cankarjevega doma v sklopu Cankarjevih torkov.

Dva dni sem prepričevala modela, naj gre z nami, ampak je cincal in danes popoldne sem izvedela, da je itak razprodana. Kar mi je bilo kar malo presenečenje, ampak hkrati za pričakovati, ker bejba je res huda. Do sedaj sem bila v klubu cankarjevega doma samo dvakrat in to obakrat, ko je nastopal Zlatko Kaučič. Nazadnje ko sem bila, je bilo precej prazno vse skupaj. Danes pa so ljudje se prerivali, da bi prišli še do kakšne karte, posledično sem sama čakala 5 minut, da je tip za pultom končni svojo pozornost namenil meni. Nisem mu ostala dolžna, in sem tapkala s prsti po pultu in ga gledala precej nejevolno. S kar se da nizkim in šarmantnim glasom sem mu povedala, da sem na guest listi.

Prišla sem v že precej polno dvorano in si nekje zadaj ampak na sredini izborila dokaj ugoden sedež potem pa opazovala kako so se bile bitke za sedeže. Ideja tega kluba mi je luštna, ampak ob razprodanem koncertu pride do dilem in slovenci smo taka sramežljiva bitja, pa ne maramo sedet pri mizi neznancev. Skratka zanimivo.

….

No pa, da ne nakladam samo o prilikah, ki niso del samega koncerta, kateri je potekal v dveh delih.

YouTube slika preogleda

Andreya je s spremlejvalnim bendom prišla na oder malce pred deseto in potem sem praktično večino prvega dela imela kurjo polt. Ob vsakem komadu se je zahvaljevala in povedala kakšno anekdoto v zvezi s komadom. Všeč mi je bilo, da je uporabljala dva mikrofona. Enega od teh je imela zvezanega na neko čudežno škatlico, kateri bom rekla efekt, čeprav sumim, da je več kot to, saj si je nanjo nasnemavala spremljevalne vokale, ali pa si je samo malce naefektirala glas. Prvi del je bil sicer namenjen tistim res počasnim komadom, po pavzi pa nam je postregla še s parimi bolj živahnimi.

Glede na to, da je izdala komaj prvi album ima še bolj malo svojega materiala, zato je vsake toliko repertoar začinila s kakšno priredbo njej ljubih komadov. Ob koncu drugega dela je seveda sledil neizbežni bis, kateri pa je v bistvu bil iz samih priredb. Najprej ena s celotnim bendom, potem pa dva ali tri komade sama. Samo ona in njena čarobna škatlica.

Tako je izvedla komad moondance in čisto za konec sweet dreams, za katerega se mi zdi, da ji je še posebej dobro uspel.

In v živo ima še lepši glas kot na CD-ju tako da če ste jo zamudili danes, si lahko kar pišete v koledarčke, 4. april (nisem sigurna za datum, ker še nimajo na spletu, so pa že letaki), ko v kino Šiška prihaja Bonobo in z njim mogoče tudi Andreya Triana. Vsaj tako je danes napovedovalec rekel, da če ji bo danes všeč, pride še aprila. Po moje da pride :)

  • Share/Bookmark



Jazzanova @kinosiska

22 01 2011

Jazzanova v Kinu Šiška sinoči fenomenalna!

Tudi Dj Borka za ogrevanje ni bil slab, čeprav je bolj za svojo dušo rolal, ker nekako smo vsi hengal okrog šankov.

Malo pred 22eto pa se jaz in moja N spraviva v dvorano in poiščeva optimalno točko za poslušanje. Z rahlo zamudo se na odru pojavi model v šalu in nas pripravi do tega, da se spravimo bližje odru in da malce kričimo v pričakovanju. Sama se sicer nisem premaknila, ker sem bila prepričana, da je na mestu, kjer sem bila, najboljša točka za optimalen zvok koncerta. Po tistem, ko nas je model v šalu čisto nakuril, pridejo na oder Jazzanova in začnejo igrat en u izi chilaksan nu jazz. Lol moment sicer, ker človek bi pričakoval vsaj en rok koncert al pa kak hud fank.

Jazzanova

No, ampak ne glede na lol moment se je stvar lepo razvila. Po komadu, mogoče komadu in pol je na oder uletel … No, pod Jazzanova si predstavljaj ene 8 hipsterjev z Berlina in enega nigerja (no offense intended) v ledru s sončnimi očali.  Torej, osmim hipsterjem z Berlina se je na odru pridružil Paul Randolph iz Detroita.

Paul Randolph

Nisem si mogla kaj, da me model nebi spominjal na Lennya Kravitza. Vsekakor je bil čisto nasprotje 8mim Berlinčanom s svojim brazilskim pozibavanjem bokov, to je kadar ni igral bas kitare. Ker ni samo pel, ampak tudi igral.

Jazzanova

Jazzanova

Jazzanova

Jazzanova

Čeprov, najbolj sta se mi dopadla pa saksofonist /flavtist in pozavnist. Vsaj menda je pozavna una trobenta s tisto rečjo za ven pa not, ne vem, ne spoznam se na pihala.

Pozavna - Jazzanova

saksofonist - jazzanova

… Po debeli uri vzponov in padcev so zaključili koncert in šli v zaoderje. Spet je prišel model s šalom in nas spodbijal, da ploskamo in jih kličemo nazaj. Še sreča, ker folk se neč kej ne zrajta sam na te stvari. No, kaj hitro so prišli nazaj in zaigrali komad, med katerim je Paul Randolph na oderspravil celo mnoožico ljudi. Najprej so se upirali ampak prvemu tipu je sledil še drug in tretji in potem celo ena ženska in potem kar naenkrat vsi na oder.

Jazzanova

No po koncu komada so šli vsi počasi dol in nasprotno od pričakovanj so nadaljevali še z enim komadom. V tistem trenutku pa sem se odločila, da se pomaknem iz akustično optimalne točke na vizualno ugodnejšo, to je v prvo vrsto in jih še od blizu malo pofotkam. In ko je že ravno segal v roke, sem mu še svojo ponudila. Paulu Randolphu to. In prov vesela sem bila, da sem šla tik pod oder, ker so se odločili, da bo vsak mel en mini solo, da se malo pokaže kaj zna. No, razen saksofonista… On je skoraj dušo spustil, tako zelo se je narepenčil s tistim saksofonom. Škoda, da ni potem še s prečno flavto, k bi ga rada slišala, kaj lahko iz nje spravi.

Jazzanova

Skratka lušten koncertič je bil, mogoče celo upam trdit, da eden boljših kar sem jih sama videla. No z Muse v Münchnu in Mahmudom Ahmedom v Križankah ali pa Melodrom v Šiški, se ravno ne more primerjat. Ok top 10 koncertov, kar sem jih videla, sam itak si nisem vseh zapomnila in Gang of four pred leti v Križankah sploh nisem omenjala. In Amon Amarth v Cvetličarni.. No, hočem reči, da sem nad koncerti tujih izvajalcev pri nas dostikrat razočarana, ker se mi zdi, da se ne potrudijo dovolj za nas. Ampak pri Jazzanovi nisem imela tega občutka in zato jih tudi sedajle poslušam, ko pišem tole. Jazzanova nasploh tudi niso moji najljubši nu-jazzerji, ampak po videnem včeraj so se mi malo prikupili in jih bom definitivno bolj z veseljem še kdaj poslušala :)

Jazzanova

(aja pa un skrajno desno je model v šalu:)

  • Share/Bookmark


Hypocrisy.

15 01 2011

Hypocrisy. Meni priljubljen metal bend, zato ga ponujam v zvočno kuliso za sledečo objavo.

YouTube slika preogleda

Hypocrisy. Hinavščina. Ne maram je. A hkrati se sprašujem, če nisem sama mogoče ratala hinavec. Ampak mislim, da nisem. Vsaj ne do te mere, da bi mi že par dni ne dala miru misel o tem. Hinavščina drugih pa me žre. In ni fer, da jes premišljujem o rečeh, katere bi mogli drugi premišljevati in se obremenjevati z njimi. Ni fer, da drugi na meni kompezirajo za svoje sranje. Očitat meni neprimerne metode še ne pomeni, da se jim odpusti za svoje napake, katerih je več kot mojih in so večje od mojih. Jest in moja karma sma kul. Drugi nej pa za svojo skrbijo, ne pa da men neki škatle lomjo… fuck off, pizda vam materna!!

  • Share/Bookmark


To je vse na psihi…

10 01 2011

Žal mi je, da moram včasih tako drastično ukrepat, da nekomu dopovem, da je prekoračil mejo.

Ampak kaj, ko so nekateri res tako polni samega sebe, da sploh ne ločijo med kul zajebancijo in tisto, ki je prekoračila meje zdravega okusa in mojega tolerančnega pragu.

Nisem jezna. Ne v resnici. Samo tak vtis dam, ker le tako lahko včesih nekomu dopoveš, da je kreten. In če mu je mar, bo nehal.

Vsa ta leta študija ljudi le niso šla v nič. Tako pri dvajsetinnekaj letih lahko rečem, da človeško naravo precej dobro poznam in lahko to uporabim sebi v prid tako, da ljudi pripravim do takega obnašana, ki jih naredi znosne. Dobro, pretiravam. Večino časa jih pustim tašne, kakršni so. Ampak včasih so pa manjši popravki nujno potrebni, da se z njimi lažje shaja. Ampak samo, kadar sem po spletu okoliščin primorana v interakcijo z njimi.

Ljudje ste ena taka fascinantna bitja in hkrati neotesana drhal.

  • Share/Bookmark


Feeling blue…

9 01 2011

Tko da ja, ne brat, če te ne zanimajo patetična jamranja, ker namreč to nameravam počet v tej objavi.

Soundtrack: The Notwist – Pick up the phone

YouTube slika preogleda

Ta isti soundtrack me je namreč mal užalostil, al kako bi temu rekla. Vesela sem, če lahko s svojimi modrimi nasveti komu pomagam. Sej ne vem koliko so zares modri, ampak če dobim kak pozitiven feedback, bo že neki na tem.

Vsake toliko pa se moram tut mal sama seb zasmilit, navsezadnje vsi ti sms-i ki jih napišem za razne tipe niso zame, ampak za ženske, ki mene sprašujejo, kak naj sms napišejo kakemu tipu. Lohk bi naprimer sama zase kak sms poslala. Lohk bi, sam kaj ko v mojem imeniku ni telefonskih od takih ljudi, katerim bi hotla te reči pošiljat.  Sploh sm pa old fashion gal, k ma rada, da dobi kak sms al pa podoknico. No, kako bi rekla.. Sm Julija na balkonu, sam Romea ni pod njim :) Joj, kira bolna metafora!

Pa sej, večino časa sm kul, mi ni težko bit sama in to, sam včasih bi pa le pasal kak človeški kontakt. No.. sej to zdej ne pomeni, da sm skos sam doma med štirimi stenami in to. Bleh.. ne morm niti jamrat. Že vem, hruško bom snedla za večerjo, potem pa pod kolter s knjigo za katero upam, da me zdolgočasi do te mere, da zaspim še pred polnočjo, ker morm vstat ob 5ih zjutraj. Ja sej obžalujem vsakič znova, pa vendar me ne izuči…

Sej sm kr vedla, da se ne bom mogla držat tistega, zarad česar sem sploh začela pisat objavo.. Gimme all your Lovin’, all your hugs and kisses to singing

  • Share/Bookmark


Kulinarični podvig dneva: Pozabljivost

8 01 2011

Oziroma svinjina v omaki s suhimi slivami, brstični ohrovt in njoki.

Food

food closeup

Aja, a recept da bi? Hm…

Koščke svinjine pripraviš v najbolj preprosti omaki in ji bolj proti koncu dodaš suhe sljive.

Njoke skuhaš po navodilih. Razen če jih delaš sam, potem.. no potem se pa pač držiš recepta, po katerim jih delaš.

Brstični ohrovt pa dušiš na maslu. Lahko tudi soliš.

Predvsem je vse skupaj zelo preprosto in hitro pripravljeno. Še hitreje bi bilo, če bi namesto svinjine uporabila piščančje ali puranje meso. Ampak ker vedno jem piščanca, sem si rekla, he, zakaj pa ne svinjina enkrat za spremembo? No sedaj vem, zakaj ne :)

Bi predlagala še soundtrack za k objavi, ampak glede na to da že ves dan (no od 4ih naprej, pred tem sem poslušala radio) poslušam Bruce-a Gilbert-a in da je tole bolj kratko, se mi zdi da ni potrebe. Drugič, ko ne bo slik :)

  • Share/Bookmark


Nori romantiki.

1 01 2011

James Blackshaw je pred kratkim.. no, lani izdal album s katerega se mi še posebej dopade 7edmi del in ga zatorej predlagam za soundtrack te objave.

YouTube slika preogleda

Ko tako sredi noči pečem piškote z občutno preveč brusnicami in hkrati pomivam posodo, si ne morem kaj, da nebi zraven razmišljala. Globoko filozofska vprašanja seveda, kaj pa drugega.

Bil je čas, ko sem tudi sama bila nepoboljšljiv romantik, no nepoboljšljiv do takrat, ko so se enkrat moje romantične ideologije uresničile. In kako lepo je bilo. In potem so se sfižile. Kljub norim idejam, sem nekako vseeno vedela, da je to bilo to. Da je konec. Kako se izogniti koncu, ali pa ga prestavljati nekam v prihodnost so po moje samo obupani poizkusi rešiti se bolečine, ki te takrat zadane. Res je huda. In nič kaj prijetno ni, če se lastno telo želi izbruhati iz samega sebe. Tako nekako bi opisala fizično doživljanje psihične bolečine. To in veliko toasta za kosilo, večerjo, zajtrk in vse vmes.

Ampak mine. In potem je čas, ko se praktično na novo učiš biti samostojna in neodvisna oseba, ampak to je tema za kdaj drugič, ali pa morda nikoli, ker res nebi rada postala naslednji Smiljan Morí ali pa Dr. Phil.

Torej, pomivam posodo in razmišljam… Romantiki morajo biti mazohisti. Ker kako drugače še lahko razložiš njihovo (tudi mojo) željo in nagnjenje po neuslišani ljubezni. Imam teorijo, da France Prešeren nebi bil to kar je bil, če bi bilo njegovo hrepenenje po Juliji uslišano. On je moral biti nesrečen, ker drugače bi začel pisati o tem, kako sitna je v resnici tista idealna Julija, ki si je je tako zelo želel. No, predpostavljam, da je Julija v resnici bila sitnoba. Kaj pa vem, sej mogoče je bila pa super ženska, ampak otroci premožnih ljudi so ponavadi razvajeni, tako da ostajam pri predpostavki sitnobe in razvajenke.

No ampak sedaj v teh modernih (ali pa so že postmoderni časi?) časih… …. …. … … … ja, no razmišljam…. ….. … …. … …  … Če ti je nekdo všeč, pristopiš do njega ali nje in potem imaš po moje kar ene 50/50 možnosti za uspeh ali neuspeh. No dajmo reči, da uspe. O radost! V devetih nebesih sta, prve tri mesece se vaju vsi izogibajo, ker sta preveč pocukrana in nasploh je svet lep. V nekem trenutku sta si absolutno predana in vsak je drugemu najpomembnejša oseba na svetu. S časom pa se nekako stvari ohladijo in pride konec. Nekdo ne more več.

Zlomi ti srce. Boli. Zelo. In čeprav je konec, daš možnost, da se ga prestavi nekam v prihodnost. Boli preveč.

No in nekje v procesu okrevanja se vprašaš, ali sploh hočeš nazaj nekoga, ki te je ljubil a vseeno zlomil srce? Kako veš, da če gresta še enkrat od začetka, da tega ne bo ponovil? In zakaj bi hotel iti še enkrat skozi vse to? No in vendar se najdejo romantiki, ki obtičijo v loopu ravno tega. Ne najdejo nič boljšega, osamljeni so in potem si obupno želijo tistih lepih občutkov, ki so bili.

Že, že, ampak ta oseba je bila res popolna! Ne, pa ni bila. Njena največja napaka je bila, da je bila sposobna ti zlomiti srce.

In kje naj sedaj najdem neko boljšo osebo od te? No, od vrat do vrat res ne hodijo, saj niso jehove priče. Ampak so. In veliko jih je. Samo moraš iti med ljudi (no, tut to je v bistvu optional:), ostalo se naredi samo. Kako vem? Enostavno. V dvajsetinnekaj letih ena skoraj popolna oseba. Potem pa v parih mesecih cela množica njih. Tako vem.

V bistvu jih ne smeš iskat, ampak pridejo same od sebe, ko si pripravljen na njih.

Sploh pa, naj ne bo tekmovanje.

Ojoj! Ž je pa rekel, da ne smem več prbijat… eh, well, sej ne bo videl :D

  • Share/Bookmark