After the rain comes sunshine.

15 10 2011

And after an imotional breakdown, a storm I could also call it, came the sun with a rainbow and Rubik’s cubism and spaces-invaders and life is great again.

To je bilo predvčerajšnjim. Včeraj pa sem se po spletu okoliščin znašla kar na treh koncertih. No, dva koncerta in en release party založbe RX:TX.

No ampak dejmo it po vrsti.

YouTube slika preogleda

Damir Avdić pri Gorjancu mal ven iz Ljubljane. Plan je bil sicer it na neko predavanje o digitalizaciji analognih nosilcev medijev, ampak je po spletu okoliščin prišlo do zajeba in je blo predavanja že konec, ker se je namesto ob 19ih začel ob 15ih. Ampak nič ne de, ker je menda itak bil bolj promo predavanje za Trinovo.  No za after je pa Damir Avdić odžagal ene par svojih viž in morm rečt da ful respekt tipu. Sam s kitaro, nobenga orkestra, nobenga lajtšova, sam on in njegova kitara, ampak tip je res psiho. Bosanski psiho mu menda tut pravijo.

No, žal zarad naslednjega koncerta na meniju Damirja nism poslušala do konca, in če bi človek znal videt v prihodnost, bi ga. Ampak ker pač ne, se je zgodil premik do Kina Šiška, kjer je bila na meniju neka mlada bejba z Avstrije, ki deluje pod imenom Soap and Skin.

YouTube slika preogleda

Pride na oder in se usede za klavir. Na njo sije en ozek vertikalen snop svetlobe.  In to je bla faking edina podobnost z Diamando Galás, ki jo dovolim. Ker kdorkoli se je spomnu primerjat to mulko z Diamando je faking vosu. Al pa je pač to naredu, zato da bi mal spodbudil zanimanje za koncert, ker drugače bi pač bil pušjona. V glavnem, za burek nima ta modelka v primerjavi z Diamando.

No, prvi konad je bil zaigran na klavir in ona je pela. In ko je začela pet, sem si mislila, o jezus še ena s tem vokalom al kaj?! Tišina. Potem malce podrsa po touchpadu svojega mac booka in iz zvočnikov prihrumi neka darkerska elektronska podlaga. Premakne se do mikrofona na robu odra in neki poje čez… tišina. Na oder se primaje enih 5 ali šest modelov z klasičnimi inštrumenti ala violina, kontrabas, trobenta in še kaj, ter ena spremljevalna vokalistka. Oblečeni so v pomečkane uniforme z nekimi random simboli na prsih. S tem spomnejo na znamenite Kraftwerk, ampak hkrati izpadejo samo cenen ripoff le teh. skupaj izvedejo tretji komad. Tišina. Četrti komad pa je bil mešanica vsega trojega, modelka na klavirju, klasični inštrumenti in elektronska podlaga, ki je preglasila vse ostalo. V tem stilu se je nadaljevalo še nadaljnih par komadov, potem pa se je osredotočila bolj na petje in klavir. Nekje vmes je bilo zaznati priredbo komada Voyage Voyage, o kateri smo vsi imeli mešane občutke, pravtako tudi o komadu Pale blue eyes, ki ga je izvedla za konec in katerega avtor je Lou Reed,

Že komadi sami me niso ganili, to da pa je med vsakim komadom bila tišina in po možnosti se je še igrala s svojim mac bookom me je predvsem zmotilo. Zvočne podlage so bile všečne in če bi bila na njenem mestu bi se rajši posvetila produciranju še več take glasbe. Petje in klasične inštrumente bi pa opustila. Predvsem se je tudi zgubil smisel žive spremljave, ker jo je večino časa preglasila elektronska podlaga z računalnika. Vse skupaj je bilo precej teatralno ampak brez pravega občutka ter brez repa in glave.

Je bila pa zelo dobra osvetljava dogodka, in ko je po koncu koncerta prišlo do izmenjave občutkov je nekdo rekel, da so 60% koncerta naredile lučke. Moram reči, da se kar strinjam, lučke so bile res dobro premišljene in smiselne.

No ampak bodi dovolj o žajfah in koži. Gremo rajši na releas party založbe RX:TX v Chanel Zerro, kjer je svoj prvenec predstavljal Oknai.

In je blo čist dobr! Za ogrevanje sta poskrbela Borka pa še en in pol okrog dveh je pričel s svojim setom Oknai. Luštn, žal pa nism bla do konca, ker sm že od sedmih zvečer po različnih placih stala, tko da se mi res ni več dal, ampak kul, Oknai je hud, tko da priporočam v posluh, mogoče celo nakup CD-ja :)

Slaba stran Chanel Zerra je sam to, da mi zdej lasi u iber smrdijo po čikih…

O aja, pa Luka Marčetiča sm spoznala.

In prvič sm jedla neki kar ni burek pr Olimpiji. Morm rečt, da kr dobra reč in se bo sigurno še kdaj znašla na mojem “to lazy to cook so I’ll just gof of some fast food” meniju.

  • Share/Bookmark


The past.

11 10 2011

22:22 (vidim v tem trenutku)

In sedaj se samo še odločim za en primeren soundtrack, ker imam namen malce pomodrovati, pa je lažje ob spremljavi. Tako, da gre vsa moja zbirka glasbe v player in na random :D

Evo, popolno! SBTRKT – Trials of the past

YouTube slika preogleda

Trials of the past. Preizkušnje preteklosti. Vedno nam nekako visijo nad glavo, kot tist črn nevihtni oblak, ki se je v risankah lotil zasledovati najbolj nesrečnega risančka daleč naokoli. Tudi sama imam svojo dozo nekih preizkušenj za sabo, ampak s samozavestjo lahko rečem, da sem jih prestala in to z odliko. Počutim se že tako in za vse probleme in težave, ki se mi postavijo pod noge najdem rešitev. In tiste nerešene niso nerešene, ker nebi vedela kako, ampak zaradi nekih drugih bolj ali manj zavestnih odločitev, ki sem jih sprejemala tekom časa.Počutim se, kot da zmorem vse na svetu edino sistem, ki se drži nekih pravil mi mogoče malce meša štrene na kakšnih področjih, predvsem kar se iskanja služb tiče. Jeba je, če znaš ful reči, ampak za nobeno od njih nimaš narejenega faksa, ali vsaj kakšnih papirjev, da jih znaš. To je kar malce frustrirajoče na trenutke, ampak nič ne de, vzamem to in vidim, kaj lahko storim s tem.

Ljudje smo posebni v tem, da se spomnimo reči za nazaj se mi zdi, vsaj v tolikšni meri. Ne vem, kako je s sloni, menda imajo tudi dober spomin, ampak česa se pa ima slon za spomnit, ki hodi po travnikih in gozdovih Indije in Afrike? On potrebuje samo dober navigacijski sistem in je. Mi se moramo pa spomnit vseh prigod iz otroštva in kasneje študentskih let. Pomembno se je spominjati, kdaj si se ga prvič napil in prižgal cigaret. Nerodnejša, kot je situacija, več je smeha za mizo, ko se zvečer zbereš s prijatelji ob pečenem kostanju in moštu. Ne, da sama počnem te reči. Samo teoretik sem.

Zanima me, če bi sloni imeli tako pestro življenje kot mi, ali bi še vedno se spomnili vsega? Navsezadnje se kot sloni samo sprehajajo, mulijo travo in kopajo v rekah.

Mi pa se moramo naučitih vsega hudiča stvari in potem te že vrtcu začnejo psihirat z rečmi kot, “ja v koga si pa ti zaljubljen?” In potem se to vleče čez celo osnovno šolo. Najprej si deklice sploh ne upajo v krilu priti v šolo, kasneje tam v enem petem, šestem razredu, ko se počasi začne puberteta in so se že našle prve neprimerne revije pod blazinami ali vsi tisti koledarji v garažah, pa se že začnejo prva strta srca. Ampak takrat ni še nič resnejšega in čez leta se z nostalgijo spominjamo teh časov. Vsak neuspeh se pozabi v parih dneh in že pride na vrsto naslednja sošolka ali sošolec.

Srednja šola, mnja.. tam so pa potem že te malce resnejše in potem odkriješ Nirvano, si strgaš kavbojke, čeprav sedaj se takšne da že kupit, in postaneš del trenutne hip subkulture.

Eni prej, drugi kasnej ampak slej ali prej pa najdeš tistega nekoga, ki te popolnoma očara in ti njega nazaj. Obojestransko je! Super woho! Let’s Fall in love and be the envy to the world.  Super, ne rečem. Za nekatere je to to, ampak večina nas iz tega pridobi samo še eno bolečo izkušnjo več. Ampak ta ni taka osnovnošolska, ki jo preboliš v parih dneh. Ta je tista ki te zjebe za par mesecev, kakšne celo za več let.  In o kako zelo prav bi prišlo, če bi človek to lahko samo pozabil, se dal na off in nikdar več se spomnil, da je ljubil in izgubil.

Bolečina. Močna je in ko se te najbolj poloti in te muči, se zdi da celo večnost in res si želiž, da bi bilo že konec, pa še traja malo dlje in ni ji videti konca.

Pa še malo za nameček.

To si boš zapomnil, si misli bolečina in še ne pojenja. Ampak s časoma le oslabi in potem celo izgine. Ampak spomin na njo je še kako živ.

In v izogib ponovitve te bolečine se ljudje zabarikadiramo v te svoje male nevidne trdnjavice, okrog skopljemo jarek in vanjga naselimo krokodile in aligatorje. Nihče ne bo več prišel znotraj mojega obzidja, nihče ne bo več čutil topline mojega kamina, ki je metafora za srce in ljubezen. Mogoče komu spustim dvižni most in mu pokažem vrt, v katerem gojim paradižnike in zelišča.

Spomin je naše, hm.. si upam reči največje prekletstvo? Naj bo, zavoljo bistva tegale besedičenja je spomin naše največje prekletstvo in hkrati najmočnejše orožje.

Spomniš se kako je bilo, kaj je šlo narobe in kako zelo bolelo je. Ampak vse te napake, mar so res napake? Vsa ta dejanja in njihove posledice, to vse nas pelje po neki poti in najbrž z razlogom. Tukaj je v bistvu na tebi samem, kaj rabiš verjet. Če moraš verjet, da se vse zgodi z razlogom, potem verjami to. Če ti je lažje, da verjameš v to, da si sam svoje sreče kovač, potem verjemi to. V življenju je zelo pomembno da ima človek nekaj v kar verjame. In dokler ima nekaj v kar verjame, ga to žene naprej.

Pa da nadaljujem naprej misel o tem, kako je spomin prekletstvo in hkrati orožje… Spomin na preteklost nas naredi bolj oprezne, previdne. Ne bomo se kar na vrat na nož spustili v neko romanco z nekom, v kateri ne vidimo perspektive.

pa klinc! to sploh ni to o čemer sm hotla.. ja preteklost ja, hotla sm govort o preteklosti in kako vpliva na nas, hotla sm povedat, da se jo je potrebno spominjat ampak ne pa oklepati z vsemi štirimi.  Hotla sm rečt, da se faking osredotoči na prihodnjost ne pa gledat nazaj in že tisotič pogrevat ene in iste župe. Drek je še vedno drek, ni važno s katerega kota ga gledaš in preteklost je kakršna je. Kul, ful dobr, pa kaj pol če ti je nekdo strl srce, Move the fuck on! I did. And it’s f-ing fantastic. I fell free and impowerd.

I don’t fucking care if  it ends and I get hurt, hell I’ll even let you hurt me, If you’re afraid of being hurt, how’s that sound? Fuck it, leave all that love bullshit out, just give me the pain, I can take it.  Fuck yeah, pain is what I want. Love is so 20th century. Pain is the new love!

Ok, lol.. včasih me kr mal odpele.. ampak ja, res se mi zdi da se folk preveč oklepa preteklosti in ne more napredovat v prihodnost. What if?

What if?

What if?

What if? Yes, what IF, but IF didn’t happen, you know what happened. That’s what happened and that’s what you’ve got to work with for the future.

All your What Ifs are invalid.

  • Share/Bookmark


Epic Fail.

2 10 2011

I am one. Oziroma, moje neznanje v renderiranju ali exportiranju (odvisno od programa) videov dobiva epske razsežnosti.

evo, za soundtrack pa Muse, k je preveč trapast za na suho brat vse skp.

YouTube slika preogleda

Pred časom so mi zaupali neko Canon digitalno kamero. Fuck yeah! So bile takrat moje misli in cela navdušena posnela svojo pot domov in vsaj še ene 200 naključnih kratkih filmčkov (par sekund pa to). Luštn, vse kul tut ta nek čudn .mts format mi programi prepoznajo, tko da še en win. Lotim se jest urejanja neke reportaže ampak se mi je pol mal zataknalo, k se mi mal ni dal pa pol mal ene druge reči pršle vmes, pa je šlo to mal na čakanje. Dokler nism par dni nazaj bla na obisku pri M.

Seveda vzela s sabo vse fotoaparate in kamere. To bom lahk snemala, sem si mislila. Ja sej so far so good. Smo šle na Celjsko kočo, smo se pelale s tem nekim Bob Kartom in itak celo pot posnele. Pol sm jes to na hitrco mal zeditirala, da bo M mela en tak filmček za spomin. Vse kul, dokler se nism lotla renderirat (sony vegas renderira, premiere exportira). Že tko je bil video kr velik, ker je ta kamera neki HD pa ne vem kva še in je bil 5 minutn video ene 500Mb velik. Seveda, bolj k sm probavala renderirat na različne načine, bolj se je njegova velikost povečevala in je trajalo vse skp celo večnost. No, pol k se je enkrat zrenderiral, sm ta nov fajl še enkat zrenderirala, in se je mal zmanjšal in to je blo to tisti dan.

Kul, pol sm posnela neko okroglo mizo, k je trajala ene 80 minut in ugotovila, da kamera sama reže videe na 22minutne kose. Vsak dan neki novega… In potem sm si rekla, ajde bom pa tole probala v iMovie-ju zmontirat in spakiram vse pa grem na radijo, kjer mamo iMaca in tam ugotovim, da pa i-faking-Movie ne prepozna .mts formata. Ja juhej, lohk bi predvidela, da se bo kej takega zgodilo. No, to je blo včeri, zdej pa že celo jutro poskušam najdit nek .mts converter, k je zastojn. no sej tega se mi zdi da sm našla. Sam kaj ko pa se pol pojavi problem k se je zrenderiral ob 6ih zjutri…

Sm se zbudila ob 5ih (kr tko, sama od sebe) in zmontirala te filmčke od okrogle mize v vegasu. Pa sm jo dala renderirat in šla spat nazaj. In pol ob 11ih ugotovila, da se je velikost zadeve iz 8GB povečala na 137GB. Seveda je zdej v formatu .avi, k ga pa malo prej odkrit .mts converter ne jebe, tko da zdej iščem še neki, kar zna .avi zmanjšat. In gledam oglase na mimovrste za nov računalnik, k tale star leptop je že str in počasn. Ma ne, sej je pridn in lohk vse počnem z njim, edino pr renderiranju videov ga mal nesejo leta.

Sej nekje vmes sm tut zvedla, kaj za en format sploh je .mts in zakaj men to vse dela.

nč.. grem naprej gruntat kako nekak optimizirat vse skp. se seveda toplo priporočam za kak moder nasvet.

  • Share/Bookmark