Par besed kar tako…

22 03 2011

Kaj pa to, ko Govnač celo življenje s sabo kotali kroglico govna in mu je to največje bogastvo na svetu?

  • Share/Bookmark


To je vse na psihi…

10 01 2011

Žal mi je, da moram včasih tako drastično ukrepat, da nekomu dopovem, da je prekoračil mejo.

Ampak kaj, ko so nekateri res tako polni samega sebe, da sploh ne ločijo med kul zajebancijo in tisto, ki je prekoračila meje zdravega okusa in mojega tolerančnega pragu.

Nisem jezna. Ne v resnici. Samo tak vtis dam, ker le tako lahko včesih nekomu dopoveš, da je kreten. In če mu je mar, bo nehal.

Vsa ta leta študija ljudi le niso šla v nič. Tako pri dvajsetinnekaj letih lahko rečem, da človeško naravo precej dobro poznam in lahko to uporabim sebi v prid tako, da ljudi pripravim do takega obnašana, ki jih naredi znosne. Dobro, pretiravam. Večino časa jih pustim tašne, kakršni so. Ampak včasih so pa manjši popravki nujno potrebni, da se z njimi lažje shaja. Ampak samo, kadar sem po spletu okoliščin primorana v interakcijo z njimi.

Ljudje ste ena taka fascinantna bitja in hkrati neotesana drhal.

  • Share/Bookmark


Nori romantiki.

1 01 2011

James Blackshaw je pred kratkim.. no, lani izdal album s katerega se mi še posebej dopade 7edmi del in ga zatorej predlagam za soundtrack te objave.

YouTube slika preogleda

Ko tako sredi noči pečem piškote z občutno preveč brusnicami in hkrati pomivam posodo, si ne morem kaj, da nebi zraven razmišljala. Globoko filozofska vprašanja seveda, kaj pa drugega.

Bil je čas, ko sem tudi sama bila nepoboljšljiv romantik, no nepoboljšljiv do takrat, ko so se enkrat moje romantične ideologije uresničile. In kako lepo je bilo. In potem so se sfižile. Kljub norim idejam, sem nekako vseeno vedela, da je to bilo to. Da je konec. Kako se izogniti koncu, ali pa ga prestavljati nekam v prihodnost so po moje samo obupani poizkusi rešiti se bolečine, ki te takrat zadane. Res je huda. In nič kaj prijetno ni, če se lastno telo želi izbruhati iz samega sebe. Tako nekako bi opisala fizično doživljanje psihične bolečine. To in veliko toasta za kosilo, večerjo, zajtrk in vse vmes.

Ampak mine. In potem je čas, ko se praktično na novo učiš biti samostojna in neodvisna oseba, ampak to je tema za kdaj drugič, ali pa morda nikoli, ker res nebi rada postala naslednji Smiljan Morí ali pa Dr. Phil.

Torej, pomivam posodo in razmišljam… Romantiki morajo biti mazohisti. Ker kako drugače še lahko razložiš njihovo (tudi mojo) željo in nagnjenje po neuslišani ljubezni. Imam teorijo, da France Prešeren nebi bil to kar je bil, če bi bilo njegovo hrepenenje po Juliji uslišano. On je moral biti nesrečen, ker drugače bi začel pisati o tem, kako sitna je v resnici tista idealna Julija, ki si je je tako zelo želel. No, predpostavljam, da je Julija v resnici bila sitnoba. Kaj pa vem, sej mogoče je bila pa super ženska, ampak otroci premožnih ljudi so ponavadi razvajeni, tako da ostajam pri predpostavki sitnobe in razvajenke.

No ampak sedaj v teh modernih (ali pa so že postmoderni časi?) časih… …. …. … … … ja, no razmišljam…. ….. … …. … …  … Če ti je nekdo všeč, pristopiš do njega ali nje in potem imaš po moje kar ene 50/50 možnosti za uspeh ali neuspeh. No dajmo reči, da uspe. O radost! V devetih nebesih sta, prve tri mesece se vaju vsi izogibajo, ker sta preveč pocukrana in nasploh je svet lep. V nekem trenutku sta si absolutno predana in vsak je drugemu najpomembnejša oseba na svetu. S časom pa se nekako stvari ohladijo in pride konec. Nekdo ne more več.

Zlomi ti srce. Boli. Zelo. In čeprav je konec, daš možnost, da se ga prestavi nekam v prihodnost. Boli preveč.

No in nekje v procesu okrevanja se vprašaš, ali sploh hočeš nazaj nekoga, ki te je ljubil a vseeno zlomil srce? Kako veš, da če gresta še enkrat od začetka, da tega ne bo ponovil? In zakaj bi hotel iti še enkrat skozi vse to? No in vendar se najdejo romantiki, ki obtičijo v loopu ravno tega. Ne najdejo nič boljšega, osamljeni so in potem si obupno želijo tistih lepih občutkov, ki so bili.

Že, že, ampak ta oseba je bila res popolna! Ne, pa ni bila. Njena največja napaka je bila, da je bila sposobna ti zlomiti srce.

In kje naj sedaj najdem neko boljšo osebo od te? No, od vrat do vrat res ne hodijo, saj niso jehove priče. Ampak so. In veliko jih je. Samo moraš iti med ljudi (no, tut to je v bistvu optional:), ostalo se naredi samo. Kako vem? Enostavno. V dvajsetinnekaj letih ena skoraj popolna oseba. Potem pa v parih mesecih cela množica njih. Tako vem.

V bistvu jih ne smeš iskat, ampak pridejo same od sebe, ko si pripravljen na njih.

Sploh pa, naj ne bo tekmovanje.

Ojoj! Ž je pa rekel, da ne smem več prbijat… eh, well, sej ne bo videl :D

  • Share/Bookmark


Strahopetci smo.

1 11 2010

In v času, ko se eni distancirajo od svojih čustev, se drugi čedalje bolj poglabljamo vanje.

In fenomen ločitev. Ljudje sedaj ne vidijo nič slabega v tem, da se z nekom razideš. Še več, ljudje pričakujejo, da se z nekom razideš.  In tako je vedno več ljudi samskih. Pa niso to neki čudaki, ampak povsem običajni, normalni ljudje. Ljudje, ki bi verjetno lahko bili z nekom, ampak nekako niso.

Vpraša me brat zadnjič, zakaj sem še vedno samska (kje maš frajerja, so bile sicer njegove besede). Ja ne vem, zakaj bi pa mogla bit z nekom? Samo zato ker sem že 25, še ne pomeni, da bi mogla imet moža in vsaj enega mladiča.

In v zgornjem odstavku je v bistvu odgovor na to, zakaj nas je vse več kvalitetnih ljudi samskih. No eden izmed njih. V bistvu bolj obramba in razlaga, zakaj smo pri dvajset in nekaj letih še vedno v iskanju samega sebe, namesto v iskanju učbenikov za prvega mladiča, k je že zrel za v šolo.

Spomnim se, ko sem bila še v osnovni šoli. Res je že dolgo tega… Bratranci so se poročali z ženskami, ki so res bile stare 18, sami pa verjetno ne dosti več ampak itak ne vem kolk so moji sorodniki stari. Ampak to se je hitro končalo. Ko sem bila stara recimo 4 leta, se je poročil moj starejši brat. V zgodnjih dvajsetih. Mlajši brat je bil letos star 40 in še vedno ni poročen. Ima sicer punco, oziroma partnerko. Punca se tko čudno sliši za ljudi, ki so že čez 40. Čez 30 še gre, se mi zdi.

No, nasploh poročanje ljudje ne jemljejo več tako z lahka, ali pa jim enostavno ne pomeni več toliko. Vprašanje. Vsekakor dvojno prihraniš, ker te tako poroka, kot ločitev staneta celo premoženje.

Ampak zakaj domnevati, da se bo slabo končalo? Kaj pa če se bosta postarala skupaj? Ne dolgo nazaj se je poročila sestrična. In to bo zavedno. Samo slep in gluh bi lahko zgrešil, da je to to. Ne znam opisat, v bistvu nočem, ker je čustveno nabit opis in takim se kanim izogibat. Približno istočasno se je poročila ena ženska, za katero veš da ne bo za vedno.

Ena ot teh dveh nevest je za svoj make-up dala približno 500€, druga je v kopalnici doma nanesla malo senčila na veke in si oprala lase. Enkrat lahko ugibaš katera je s katerega zakona.

Sama sem si nekoč rekla, da se poročim samo če bo to res to, če bom čutila takšno energijo, kot jo imata sestrična in njen mož. To, ali pa v Las Vegasu v Star Track kostumu. Ali pa je bil mogoče Star Wars? Kdo bi vedel, je pa prvi scenarij verjetnejši, ker Las Vegas sploh ni na seznamu krajev, ki bi si jih želela videt, vsaj ni v top 10.

Pa vendar, kot nekdo ki je še vedno samski.. no ne še vedno, ampak že spet, no ne že spet, to zveni preveč.. ponovno bi bilo še najbolj korektno, ampak glede na čas, se zdi kot še vedno, se zalotim da včasih razmišljam o tem. Zakaj smo vsi samski? In ne, se mi zdi da o tem ne razmišljam pogosto, vsaj kolikor se poznam, bi rekla, da mi gre kar dobro o tem ne razmišljat prepogosto.

Zakaj? Zato, ker smo strahopetci. Ravno malo prej se je, v nanizanki sicer, ampak ne glede, starejša ženska spraševala, kaj pa če se ne obnese? Kaj pa če se obnese? In potem ugotovim, da se preveč sprašujemo, kaj pa če to, kaj pa če ne, pa če ja.. preveč nas zanima cilj, da pozabimo na vznemirjenje vožnje.

Ko pa se bi mogli v resnici vprašati samo.. ja in imam na zalogi vsa vprašanja, s katerimi se je treba obremenjevat kasneje in če se z njimi obremenjuješ kasneje, neki ne štima.

Strahopetec sem. Ampak vem, da sem in ko bo prava oseba pokazala pogum, ga tudi jaz pokažem.

  • Share/Bookmark


So, what’s it like?

8 06 2010

To live in that box of yours? A very small box. So small, you can’t even change perspective…

You know, you really should get yourself a bigger box. I don’t expect you to go outside of the box just yet, but at least a bigger box. It would be a start, and then later, when you will be good and ready, you may come out of the box. Out to the wild land of different perspectives. It’s very nice, you know. All the things, that confuse you and make you angry can make sense all of a sudden. You no longer need to be confused and angry. Some kind of calm overwhelms you. That’s how it feels to live outside the box. And it’s not so crowded as it is in that little box of yours. Here out in the open, here you can stretch your feet and swim with shiny Koi fish trough the ponds of pink lotus flowers.

  • Share/Bookmark


Prilika o tem, kako je @Chemfusion ulovil laboda in @KaktusKaktus razvila teorijo o tem kaj so labodi v resnici.

4 06 2010

@Chemfusion Sam, a pa se je kej upiral? K labodi so zajebane kokoši:)

@KaktusKaktus Ja se je upiral, sej je bil še bolj mlad, še ni bil čisto bele barve z rumenim kljunom.

Vse se je pa začelo z temle videom:

YouTube slika preogleda

Kako pride človek iz čudnega japonskega videa preko pedofilije in šolark do labodov? Hja, dodaš še japonske turiste s fotoaparati na Bledu in enga @Chemfusion, ki lovi ribe in namesto tega ujame laboda.

Pravi, da še ni bil odrasel labod in ko sem ob priliki na mojem ribniku videla dva laboda, ki sta se pasla po travniku, sem ugotovila, da so to ene velike mrcine in jih noge bolj težko nesejo. Pa tudi nič kaj niso pripravni za božat, tko da si mislim, da se je je ta labod upiral. No pa saj menda še ni bil čisto pravi labod.

Se še ni dokončno iz race transformiral. Ker ravno tako kot metulji, so tudi labodi najprej jajce, potem raca in šele nato zrastejo v laboda. Čeprav mislim, da se labodom ni treba zabubit za to transformacijo iz race v laboda, da se kar tako med plavanjem počasi zgodi.

Chemfusion @KaktusKaktus Hahaha, raca :D So potem vse race ob vodah retardirani labodi? :D
Sprva sem mislila, da se vse gosenice ne spremenijo v metulje. In se res ne, nekatere se spremenijo v vešče, tko da race so pa vešče med labodi :)

  • Share/Bookmark


To change perspective…

16 05 2010

Že od nekdaj me matra vprašanje, kako drugi doživljajo stvari, kako doživljajo občutke, barve, okus, mene… In če bi lahko, bi šla ven iz svojega telesa, v telo nekoga drugega in bi z njegove perspektive opazovala svet in sebe. Seveda, bi nekako jaz še vedno mogla biti jaz, da bi sploh lahko opazovala sebe, ampak to je že potem vprašanje domišljije in znanstvene fantastike.

Vseeno pa se mi zdi, da prihajam bliže in bliže temu. Na splošno sem opazovalec. Tam za ograjo opazujem, preučujem in ostale reči, ki jih počno opazovalci. Iti tja v dogajanje po večini ni ravno opcija, vsaj ne prva na meniju. Zato smatram, da sem precej dobra v gledanju stvari še z drugih zornih kotov. Morda preveč dobra, ker potem ob kakšni reči, ki bi se večini zdela nepravična in bi se razjezili, jaz s hitrostjo misli pretehtam svojo udeleženost in potencialne razloge, zakaj pa je on (pač kdorkoli) to naredil, ali rekel ali karkoli je pač bilo in namesto, da bi se razjezila, bila užaljena ali ostala čustva primerna priliki, upravičim z nekim razlogom vse skupaj, sprejmem in pozabim. Bolj ko je izkušnja travmatična (vsaj v splošnih definicijah), hitreje jo pozabim ali pa se odtenek črnine mojega humorja še bolj počrni.

Najbrž se tudi iz teh razlogov jezim samo na računalnik in programe, ker ne poznam njihovega delovanja, ne poznam in sanja se mi ne, zakaj naredijo kaj tako, kakor naredijo in to je frustrirajoče, ker potem niti ne vem, kako naj pa jaz naredim, da bojo naredili, tko k bi jest hotela.

V glavnem. Na računalnik se jezim, ker ga ne razumem.

Za ljudi pa si mislim, da smo si podobni in potem nekako razumem kako delujemo.

Pa se sredi noči pelješ s kolesom mimo leva in že vidiš enga malega čefurčka, kako se v nizkem štartu pripravlja, da ti bo nekaj rekel. Ker je pač bil s kolegom in je mogel bit car ane.

No rekel je: “kak si sladka” sam zakaj? Glede na to, da sem se mimo peljala s kolesom in na glavi imela šilt kapo, to ni nič kaj sladko… No, včasih bi se jezila, ampak v tem primeru se pa nisem, ker kljub temu, da je to rekel prvi ženski, za katero je bil siguren da je ženska (ker večkrat morš prov orng pogledat da ugotoviš kakšnega spola je človek ane), je imel prav. Četudi samo za voljo tega, da je izpadel car.

Pa vseeno razmišljam dlje, sploh ker mi je zadnjič nekdo povedal, kako me doživlja. (priceless) In wow, aja? Hudo. Človek je namreč čisto drugače si predstavljal, kdo sem, kot pa si to jaz. In kako si nebi, ko pa me pozna ne vem, slabe pol leta, pa še to me je videl samo parkrat, jaz pa sama sebe poznam že od nekdaj in vem o sebi res skoraj vse.

In ob eni drugi priliki ženska, ki je men delovala čist samozavestna in vse, pa potem izvem, kako zelo nizko ona sama sebe ceni… Ampak, če ona nebi tega povedala, nebi nihče opazil. Ker

It’s not about you it’s about me.

In dejansko vsak živi v podzavestnem prepričanju, da se vse vrti okrog njega in da vsi vidijo, kdo je. Pa ne vidijo, ker so preveč zaslepljeni sami s sabo. In mene že vse življenej skrbi, kaj si drugi mislijo, pa verjetno čisto brez potrebe, ker je čisto verjetno, da si o stvari sploh ne ustvarijo mnenja, ker njih pritegnejo druge reči.

Problem je, ker če sam vse opaziš (no, skoraj), potem misliš, da so drugi isti, pa niso. Nekateri, so čisto nedovzetni za stopit ven iz škatle, drugi grejo včasih na kak sprehod, tretji smo tako daleč, da ne vemo več, kje je škatla. (škatla je metafora za omejenost drgač)

In.. ma eh, ne da se mi več.

  • Share/Bookmark


Kill yourself for a piece of paper.

1 04 2010

Replika na tale članek. No, mogoče ne ravno replika, je pa bil kaplja čez rob, da tudi sama napišem svoje mnenje (do katerega je vsak upravičen) o farmaciji in še čem, ker bom verjetno skrenila s poti, kot je zame pač značilno.

Ampak bistvo bo ostalo. Ga povem že kar sedaj, da ne pozabim kasneje.

You idiots are killing yourself and each other for a worthless piece of paper called money.

In kako malo je vredno človeško življenje. Ničvredno je za vsa ostala bitja tega planeta, ampak za nas same bi pa moralo pomeniti malo več.

In reveži v Afriki. Jebemti reveže v Afriki! Zakaj so reveži? Zato, ker mi, ki nismo v Afriki, dopuščamo farmacevtskim korporacijam, da zdravila ocenijo po načelu “the sky is the limit”. In seveda si potem reveži v Afriki ne morejo privoščiti zdravil, ko pa za ceno ljubljanskega bureka preživijo cel mesec (najbrž pretiravam, ampak daleč od resnice pa nisem).  Niti mi si nebi mogli privoščiti teh zdravil, če nebi imeli sistema zdravstvenega zavarovanja. Če tega nebi imeli, bi sama bila še vedno v depresiji, ker si brez službe pač nebi mogla privoščiti antidepresivov, katerih škatla stane 20€. Niti ni tako velika cena. Ampak bolj, kot je zdravilo pomembno, dražje je.

In zakaj? Zakaj država dovoli, da so farmacevtske družbe tako požrešne?! Zakaj se dovoljujejo podkupovanja in lobiranja (karkoli že to je)?

Je mogoče zato, ker je država tako zadolžena, da si dovoli pritok denarja tudi na tak način? Ne vem, ne bom trdila, ker premalo poznam sistem. Vem pa, da je ves sistem osnovan na neki namišljeni reči, ki se ji reče denar.

Denar, kot ga poznamo danes, si je izmislila neka banka tam v Ameriki. Ta banka ti posodi vsoto denarja, za katero pričakuje vračilo z obrestmi. Če hočeš vrniti denar z obrestmi vred, si moraš sposoditi še denar za obresti, ker ga pač nimaš in tako si dolžan še več in še preden se zaveš (če sploh kdaj), si ujet v začaranem krogu.

Pa ko že ravno o Ameriki, takšna velesila kot je, pa nima nekega človeku prijaznega zdravstvenega sistema. Amerika je samo še ena Afrika, le da ima trenutno še malo več denarja. Ja seveda ga ima, ko pa ga sama proizvaja. In ko pride na oblast Obama in hoče nekaj ukreniti, da bi sistem bil prijaznejši do ljudi… Ljudje so proti. Ne vem, kateri vse so proti, je pa žalostno, da so med njimi ljudje, ki imajo ključne besede pri zadevi. Govora je o lobiranju in podkupovanju s strani farmacevtskih družb.

Nočem vedeti, za kolikšne vsote so prodali miljone človeških življenj na milost in nemilost sistema. Zato, da bo on lahko doma imel bazen v obliki klavirja, kar si je že od nekdaj želel (well, I hope he drowns in that pool).

In vse te dobrodelne akcije, ki jih imamo. Za otroke v Afriki… za nakup zdravil. Od kdaj so farmacevtske družbe potrebne naše pomoči?! Ker denar namenjen za nakup zdravil ne gre otrokom v Afriki, ampak farmacevtskim družbam, ki so že tako polna denarja.

In zato, ker se spremembe delajo po majhnih korakih, predlagam, da če že imamo zdravila tako draga. Prav, naj bojo. Pod pogojem, da jih tistim, ki si jih ne morejo privoščiti, damo zastonj. Plačam dvojno ceno aspirina, če to pomeni, da bo nekdo dobil škatlo aspirinov zato, ker jih res rabi, brez da bi moral zanjo odšteti svoje življenjske prihranke.

  • Share/Bookmark