Ptica pomladi

16 01 2008

Hodiš po ulici, po stopnicah navzdol in pod mostom železnice.. temne so misli, jeziš se na vse mogoče reči in potem… Grmovje. Slišiš tisti znani napev, kje si ptica pomladi? A, glej jo, tamle na veji sedi črni kos in si prepeva, morda poje njej, tisi posebni dami s katero bi si delil gnezdo. Ustavim se in te občudujem, poslušam tvojo pesem in na obrazu se nariše nasmešek… za hip izginejo vse tegobe, toplo mi je.. navkljub ledenim dežnim kapljam.

  • Share/Bookmark


Brez cimeta

25 12 2007

Pobarvam si nohte na rdeče in si pripravim vročo čokolado, belo, črne ne maram. Pomislim, da bi dodala cimet. Ne, to bi bilo pa že preveč in samo obujem volnene nogavice, katere mi je babica spletla za božič, nekoč že pred leti. Usedem se v naslonjač in pogledam film. Kasneje grem morda še na sprehod, tja čez polja do onega ribnika, ki mi je tako pri srcu. Poleti tam prebivata dva laboda, zdaj pa sta najbrž šla na jug. In tudi tista klopca je verjetno prekrita s snegom. Morda pa si pripravim še kakšno vročo čokolado in počakam na pomlad.

  • Share/Bookmark


Pot na zahod… na božični večer

25 12 2007

Medtem ko kličem taksi, pakiram. Cunj ne zlagam, se mi mudi. Vzamem le najnujnejše, ostalo pustim. Naj napišem sporočilce za cimro. Ne. Ji bom poslala e-mail, ko bom že daleč nekje na zahodu. Zalijem še rože in grem. S kovčkom v roki in sosedom na vesti. Taksi me odpelje čez mesto na železniško. Pogrešala ga bom, to mesto namreč. In z solzo na robu gledam v luči. Lepe so, tako božične, tako pravljične. V grlu imam cmok in taksistu niti ne želim lepih praznikov. Ne morem govoriti. Prisilim se le toliko, da kupim karto za zahod. Imam srečo, vlak odpelje že čez dvajset minut. Ne počutim se najbolje, grem na wc. Z vročo vodo si drgnem roke, mila ni. Ogledalo je razbito… kakor jaz. Bežno se najdem v razbitinah. Ne upam se pogledati v oči, grem. Vlak je skoraj prazen, le dva popotnika na drugi strani vagona. Po zvočniku se vrtijo božične pesmi, ne maram jih. Vklopim svoj mp3 in počasi se pogreznem v spanec…

…hodim po dolgem hodniku, v roki imam kuhinjski nož. Po hodniku so razporejena vrata. Zaprta in zaklenjena vrata, ker nikogar ni. Vsi so šli domov za božič, ali k nekomu, ki jim je drag. Toda izza enih vrat se sliši govor. Le telefonski pogovor. Končal se je. Tesno se z roko oklenem ročaja in razmišljam, naj potrkam? Že stojim pred vrati, ko se ta odprejo…

…gospodična, karto prosim! Predrami me glas sprevodnika, želi imeti vozovnico. Dam mu jo…

…hodim po dolgem hodniku, v roki imam kuhinjski nož. Slišim pogovor iz ene izmed sob. vem kdo je. Hočem potrkati, a takrat se vrata odprejo. Ven pride moški, ali žival po moje. Praznega pogleda in v sami brisači. Vidim, da se mu premikajo usta, najbrž govori… jaz slišim le Michaela Jacksona, ki prepeva o zvitem kriminalcu…

…ustavimo se. Nekdo pride na vagon. Najbolje se putuje, kadar putuješ sam…

…hodim po dolgem hodniku, v roki imam kuhinjski nož. Ustavim se pri vratih, od koder se sliši pogovor. Potrkam. Odprejo se, moški me začudeno gleda. Odrinem ga od vrat, sunem pod rebra in zavrtim. Prazne oči srepo zastrmijo. Zgrudi se na tla. Grem v kopalnico. Umijem roke in kuhinjski nož. Grem do vrat. Niso zaklenjena. Medtem ko kličem taksi, pakiram. Cunj ne zlagam, se mi mudi…

  • Share/Bookmark


PARANOIČNA MUHA IN JEKLENE DEVICE

22 12 2007

Sveti dim in muha, majhna črna povsem navadna muha pod stropom se zaletava v namišljene kote in izvaja nadvse nenavadne manevre. In sprašujem se ali je to vse kar počne? Ali ni to mar tista muha, ki živi le en dan pa še tega zapravi se zdi za brezglavo letenje. Medtem ko drugi bežijo v hribe ali pa rajši peljejo svoje hčere h klavcu. Potem pa od nekod enajstdimenzionalni navdih in pogled zastane med CD-ji, prilepljenimi na stropu in glej! Mar sta dve muhi? A zdaj jo vidiš, zdaj je ne. Ni čudno, da tako paranojično leta sem ter tja. Rada bi se znebila zasledovalca, ki ga sploh ni. Ali pa živi še v drugih dimenzijah in le na poti iz devete v peto prečka tretjo. Todan zakaj potem lahko vidim prvo muho? No ja, mogoče v mnogih dimenzijah živeča se muha sploh ni muha, ampak neka druga leteča se stvar, ki samo izgleda kot muha. Ali pa so prišli belci in na muhi izvajali psihološke preizkuse in sedaj ima težave s svojo drugo identiteto, ki ji neprestano sledi. Včasih zaostane, pa jo spet dohiti

  • Share/Bookmark


KETCHUP IN BANANA

24 09 2007

 

        Nekoč je živel človek, ki je bil največji pokemon mojster na svetu. Bil je zelo domišljav, zato se ni čuditi, da ga mnogi niso marali. In ko se je naposled odločil kandidirati za župana, je bila to kaplja čez rob. Mali Tomaž se je nekoč zgledoval po njem in je želel postati prav tak kot on. Toda mali Tomaž zrastel v krepkega moža velike pameti. Pokemon mojstra že davno ni več maral. Imel pa je dva nadebudna otroka, ki ju je imel rad in ju je želel obvarovati pred plehkosjo in neumnostjo samozadostnih pokemon trenerjev / županov. Zato se je Tomaž odločil postati zamaskirani maščevalec. Mama mu je zašila lep črnorumen kostum, otroka pa sta mu posodila svojo drevesno hišico za skrivni štab. In tako se je pričela misija Banana za Župana.
  • Share/Bookmark