In ne, ne bo me tam…
13 08 2010Nimam razloga za bit tam.
Jezna sem. Nase in to ful. Pizda! Parkrat sm res ful grdo zajebala, poleg tega sm pa še naivna. Dolg sm rabla… jebemti. Cajt za it naprej, četudi brez prijetne misli za lahko noč. Treba najdit kakšno drugo. Ker enkrat tkole pred zid postavljena.. Nič kaj prijetno ni. Zid ni več od sonca obsijan, ni več topel. Hladen je. In jaz koza… Čakala na morda sončni vzhod, ki bi ga spet ogrel… Ko pa sem jaz sončni vzhod in nimam več topline, ki bi ga ogrela. Samo v prazno še sijem. Zid ostaja hladen.
Huh… V prazno sijem. Ves ta blišč je nič, ko pa.. ..porežem si nohte in zažgem čevlje. Nič sem. Votel in prazen nič.
In še brez prijetne misli za lahko noč… Lažje je zaspati z mislijo. Eno tako osredotočeno in prijetno. Ampak moji je pretekel rok trajanja… Ker sem naivna koza.
In zdej? Kaj pa zdej, kako greš naprej, ko zgubiš tisto misel?
Fak! Kr neki je to ane.. Zakaj ne morem biti rajši tist droben rjav polž, katerega sonce posuši na asfaltu. Polžu je veliko lažje, kot pa človeku… Vse te stvari za počet in čustva za čutit. Čustva… Hinavska so. Tista ena prijetna misel me je odvrnila od vseh ostalih.. Manj prijetnih. O kako bi blo fino vse pustit. In preprosto nehat obstajat.
Kategorije : Tesnoba
povej kej