Izpovedi mladega lemurja

Kmalu bo povsod polno kobilic in nihče jih ne zna ustaviti. Kako je to mogče. Kje so sedaj tist filmski junaki, o katerih je pravila Kattatonia? Lahko bi jih požgali, kot v so mravlje v neki nanizanki s tipom, ki je imel vedno pri sebi švicarski nož, ampak nihče od nas ne zna napraviti ognja. Sploh pa je prepovedana uporaba vnetljivih sredstev vse od takrat, ko je zgorelo pol planeta, no pogorelo bi morda bilo bolje rečeno. Le kje hodi toliko časa? Vsak hip je lahko prepozno! Tolaži me le misel, da v tistih filmih, ki jih ima tako rada, vedno pride nekdo in v zadnjem trenutku reši situacijo. Joj, upam, da ve da to ni film, vsaj ne še, če preživimo, ga bodo zagotovo posneli. Hm, pa sploh še snemajo filme. Po tistem, ko niso mogli premagati piratstva se je vse nehalo. Kinodvorane so propadle, založbe so se preusmerile v kmetijstvo. In če pomisliš, so pravzaprav založbe odgovorne za to katastrofo s kobilicami. One so vsa svoja sredstva vlagale v gensko spremenjene rastline, ki so jih potem kobilice najrajši jedle, tudi okus je bil namreč izboljšan. Državnih sredstev že davno ni bilo več, saj tudi držav ni bilo več veliko. Tistih par, kar jih je še ostalo, so ali v vojni ali pa obdane z orjaškim zidom in kdo ve s čim še, saj nihče ne more blizu. Po uradni poti se sicer še da priti vanje, ampak nihče nima denarja, da bi si sploh lahko privoščil vsa potrebna testiranja in birokracijo, ki je potrebna, da sploh lahko dobiš dovoljenje za vstop. Pa menda sploh ni tako krasno kot nekateri mislijo. Ko si enkrat notri, te ne spustijo več ven kar tako…

Kako čas beži ko razmišljaš o starih časih. Sliši se kot da je tega že davno pa ni. Le kakih petindvajset let nazaj je bilo še vse normalno do neke mere. Mtv sranje je bilo v razcvetu in slabe ameriške komedije so kar deževale. No vsaj tako pravi moja mati, ki je bila takrat…

»Kristjan! Kje si? Pridi hitro, nimam ves dan časa!«

»Kattatonia! Kje si bila toliko časa?«

»Nimava časa, ti povem ko bova na varnem!«

»Kam pa greva?«

Ni več govorila. To ji je šlo dobro od rok. V takih brezizhodnih situacijah se je vedno nekako znašla. In v tem trenutku sem bil prav vesel, da sem jo ogovoril takrat na letalu, čeprav me na začetku sploh ni marala. No, vsaj tako mi vedno pravi, pa nisem več čisto prepričan, da misli resno. Ne morem verjeti, da v tem trenutku, ko mimo naju letajo ogromne ubijalske kobilice in bi se predvsem moral bati za življenje,razmišljam o tem kako dobro izgleda, kadar ima v roki vse vajeti.

»Kje si dobila to letalo?«

»Ni letalo.«

»Kako da ne, če leti po zraku?«»Pa vendar ni letalo. Šefova privat raketa je.«

»KAJ! Šefu si ukradla raketo?«

» Sposodila sem si jo. Ima dve, pa mi je posodil eno.«

»A posodil. No to je pa neka j drugega, do kdaj pa?«

»Do nadaljnega.«

»Saj nisi resna. Kaj si mu pa obljubila?«

»Nič, samo spala sem z njim.«

To me je zadelo bolj, kot bi pričakoval in sem se rajši posvetil kobilicam, ki so še vedno pustošile po svetu. Baje da so že zdavnaj uničile celino, kjer je bila pred leti Severna Amerika. No ja, tam niso imele veliko dela, so že teroristi vse uničili takrat, ko so napadli z jedrskim orožjem. Vsekakor dober način , da se konča vojna… Hm, človek ima kar dve privat raketi. Dobro mu gre. Jas pa še za en ušiv avto ne spravim skupaj.

»Zakaj pa z mano nikoli nočeš spati?«

»Kaj? Kaj je s tabo? Letiva sredi ubijalskih kobilic, tebe pa zanima zakaj nisem spala s tabo. Nisem vedela, da ti je sploh do tega, no mislim, da hočeš spati z mano.«

»No najbrš te res nikoli nisem poskušal spraviti v posteljo. Kar je prav čudno, glede na to da si prav huda bejba.«

»Ja in od kje ti kar nalepem te ideje?«

»Ej ne vem, razmišljal sem pa sem pomisli… A ti spiš z vsakim, ki te hoče?«

»Ne. Jih je preveč. Samo če imam od njih kako korist.«

»Kot tale raketa?«

»Ja.«

No zanimivo. V bistvu na njo nikoli nisem gledal kot na nekoga, ki seksa iz koristoljubja. Čeprav danes so tako vsi po malem ene velike kurbe. Posvetila se je letenju in bila pri tem veličastna. Ne morem verjeti, da tako razmišljam o njej. Gotovo obstaja ime za tole. Nekakšen komleks ne vem česa. Žensk me reši gotove smrti v ustih orjaških kobilic in sedaj me to neverjetno privlači. Freud bi verjetno rekel,da zaradi seksualnih zlorabljanj v otroštvu s strani moških, pred katerimi me je potem rešila mati. Preveč bere te stare knjige. Kje za vraga jih sploh dobi? In potem sem jaz kot nek otrok, kateremu govori pravljice in mi razlaga vse te stvari. Saj ne, da je ni zanimivo poslušati…

»Kako to, da bereš vse tiste knjige, o katerih mi pripoveduješ?«

»Joj no, od kod jih pobiraš? Za človeka, ki beži pred smrtjo preveč razmišljaš.«

»Ah, saj si ti za volanom. Tale smrt mene sploh ne skrbi. Ti povej, kam pa sploh greva. Zdi se mi da nisva več v Kanssasu.«

»Ven.«

»Kaj, kam ven?!«

»Tja gor,ven.«

»A je to res potrebno? Navsezadnje jih na severnoameriški celini ni več.«

»Pravzaprav so in še večje kot pri nas. Zaradi radioaktivnega sevanja so njihovi geni mutirali in so se že prilagodile na tamkajšne razmere, tako da je edina rešitev vesolje.«

»Ok. Samo kaj pa veva o vesolju. V katero smer in potem, kako nazaj?«

»Ne bova šla nazaj.«

»Kaj!! In ti to meni zdaj poveš! Kdaj si mi pa sploh nameravala povedat, ob primernem trenutku predvidevam.«

»Tako nekako ja. Pa kaj se razburjaš. Moj bratranec je astronavt in me je naučil marsičesa. Njegov oče pa že deset let živi v vesolju.«

»A dobro. Kako to misliš?«

»Ja tako, da ima svojo ladjo na kateri živi in se vozi po vesolju. In ker ga že deset let nisem videla, sem pomislila, da bi ga lahko obiskala.«

»Kako pa veš, kje je?«

»Saj ne vem.«

»Kako ga bova pa potem našla?«

» Ga bova že, ne skrbi. Glej, pri tej hitrosti bova za pol ure zunaj in če te bo to kaj pomirilo, ga bom takrat poklicala. Saj bi ga že sedaj vendar sem zaposlena z vožnjo. Ne vem zakaj te sploh tako skrbi, če te prej kobilice niso nič skrbele? Veš, res si nenavadna oseba.«

»Ja in všeč ti je.«

»Kdo, ti. To pa že ne.«

Ta njen zbadljiv nasmeh me je pomiril. Kljub temu, da mi šele sedaj pove kam me pelje. Verjetno je mislila,da če mi bo povedala prej, bi lahko skočil nazaj med kobilice. Tako nor pa spet nisem. No razen če bi našel kje kako padalo. Ah kje. Nigdar nisem imel poguma za take reči in ona to ve.

»No najbrž kakšna pustolovščina tudi v mojem življenju ne bo odveč. Bom vsaj imel kaj za pripovedovati svojim vnukom, če jih bom seveda imel kdaj.«

»No vidiš. Čeprav za vnuke potrebuješ otroke, za te pa žensko, ki ti bo dovolila sejati v njeno telo. In glede na razmere na Zemlji, kaže da bo bore malo samic preživelo.«

»Saj so še drugi načini.«

»Ja pa ne, če vse uničijo kobilice.«

»Gotovo nisva midva edina norca,ki bosta pobegnila v vesolje.«

»Prav imaš. Ljudje že ves mesec množično zapuščajo planet. In govori se, da je nekje celo vesolsko naselje, kjer živijo ljudje, ki so že pred tem odšli. Verjetno bo tudi moj stric kje v bližini.«

»Slišal sem že za to naselje. Menda sploh ni tako zelo majhno. En pravijo, da je za luno ali pa so oni, ki živijo tam za luno, drugi pa pravijo, da je dlje stran, kar tam nekje sredi ničesar.«

»Ja in če bo vse po sreči, greva tja.«

»Potem ta kraj ni samo mit?«

»Mislim, da ni. Vsaka legenda ima za neko resnično podlago, le da je ta dostikrat precej drugačna od legende. Mislim pa, da je ta precej resnična.«

»Ti, samo nekaj mi pa vendar še ni jasno. Kako pa dobijo hrano, če ne živijo na Zemlji? Navsezadnje tudi instantne stvari morajo priti od nekod.«

»Prav imaš, to mi ni povsem jasno, mislim pa, da so iznašli rešitev tudi za to. Ali pa so pomrli od lakote in jih že zdavnaj ni nikjer več.«

»Zelo pomirjujoče. Ko sva že ravno pri tem, a midva imava kaj za pod zob? Nevem zakaj, ampak moj želodec se res vedno oglasi ob najbolj neprimernih trenutkih.«

»Imam par sendvičev in nekaj instantnih stvari, kar bi moralo zadostovato za kak teden, če bova zmerno porabljala zaloge. Sicer jih lahko zmanjka prej.«

»Kaj pa če se izkaže, da ni mesta v vesolju in da tudi tisti nezemljani ne bodo preveč gostoljubni?«

»Bova že kako. Ne skrbi.«

Pa kljub temu me rahlo skrbi. Navsezadnje letiva proti vesolju in neveva niti kje, niti če sploh obstaja tisto mesto za luno. Pa hrane za en teden. Kaj če se izgubiva? Kdo ve koliko je že pozabila od tistega kar jo je učil bratranec.

»O poglej, skoraj sva že v vesolju! Vav, glej to! A ni naravnost fantastično?«

»Pa že.«

No ja,pravzaprev je res fantastično. In naša planet, tako majhen je videti.

NEKJE V NESKOMČNEM VESOLJU

»Škoda, da se je moralo tako končati. Kljub vsej nesnagi mi je bila Zemlja še vedno najbolj pri srcu.«

»Boš že prebolel. Ne vem zakaj nisi šel kdaj nazaj, če ti je bilo tako lepo. Sploh sem pa slišala, da so jo pošteno zdelali v teh nekaj letih.«

»Ah tako zelo mi pa spet ni bila pri srcu, da bi hodil nazaj. Saj sem razmišljal, da bi šel kdaj obiskat svojo nečakinjo, pa nikoli nisem našel tistega časa, saj veš kako je.«

»O, a misliš Kattatonio?«

»Da, koga pa drugega. Saj imam samo eno nečakinjo.«

»Joj, pozabila sem ti povedati ob vseh teh pripravah, da mislim da te je prej klicala na tisto reč v predsobi.«

»Kaj! Kdaj pa? Kaj ne poveš prej!«

»Oh saj veš,da imam ogromno dela s pripravami.«

»Ja že, ampak ne moreš kar pozabiti nekaj takega! Ženska, kaj je s tabo! Upam, da mi jo bo uspelo priklicati, kdo ve od kod je klicala?«

»Če sem prav razumela, je pobegnila skupaj še znekim fantom v vesolje z neko sposojeno ladjo. Mislim, da bo prišla sem.«

»Kako le, če ne ve kam mora. Potem je verjetno zato klicala, da ji povem koordinate.«

»Upam, da ima njena ladja tudi prostor za spanje, ker v tej je nimava kam dati. Sem ti rekla, da kupi tisto večjo.«

»Pustiva zdaj to, saj še ne veva, če bo res prišla. Če pa pride bomo pa že kako. Se spomniš lani,ko so bili tvoji sorodniki na obisku.«

»Še sedaj mi ni jasno, kako so zvedeli, kje sva.«

»Po moje so naju samo po naključju našli. Nič, grem poizkusit stisto staro šaro, če mi jo bo uspelo priklicati. Še dobro da sem jo obdržal.«

»Prav. Kosilo bo čez eno uro.«

Po ladji, ki je zasidrana, no ja pač lebdi tam v vesolju in je ob enem dom strica Johnatana in njegove sopotnice Margarete, se je razlegal prijeten vonj po mesnih ruladicah v omaki in najboljšo jabolčno pito, kar jih je na celotni Rimski cesti. Najboljša pa zato, ker je narejena po receptu Margaretine prababice. Recept je seveda družinska skrivnost, ki se že od negdaj prenaša iz roda v rod in ima vedno srečo, da je nekdo nadarjen za kuho in peko. In ker se je v tem delu vesolja začelo naseljevati vse več ljudi se je Margareti zdel primeren čas, da odpre svojo prvo vesoljsko slaščičarno, katere otvoritev bo jutri in sedaj je zakopana v pripravah, kajti vse mora biti v najlepšem redu.

  • Share/Bookmark


Komentiraj

Uporabite lahko naslednje tage : <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !